Gorenjke so spominjale na princese

Nastop Akademske folklorne skupine Ozara iz Kranja bomo lahko spremljali 24. januarja na tradicionalnem dobrodelnem koncertu Pomagajmo si v domu krajanov na Primskovem, 8. februarja bo skupina nastopila na prireditvi Prešernov smenj v Kranju, še vedno pa je zelo živ spomin na njihov lanski obisk CIOFF-ovega festivala na Filipinih.

AFS Ozara s Pri­mskovega je na­mreč avgusta la­ni gostovala na CIOFF-ovem festivalu Pyesta Kolon Datal, ki ga je gostilo filipinsko mesto Koronadal na južnem delu razvpitega Mindanaa. Ozarčani so bili tam enajst dni, festival je trajal devet, nekateri pa so potem izkoristili priložnost in plesno popotovanje podaljšali še z obiskom drugih, bolj turističnih predelov Filipinov.

O tem, kako so se počutili kot slavne osebnosti, da česa podobnega še niso doživeli, smo se pogovarjali z Miho Kozjekom, predsednikom KD AFS Ozara Kranj, in Gašperjem Aljančičem, ki je skupaj z Manco Rozman pokrival umetniško plat skupine na festivalu.

Navdušeni in presenečeni

Miha Kozjek letos začenja deveto leto predsedovanja. Marsikaj je že videl, vendar ga je sprejem na Filipinih tako navdušil kot presenetil. Na Filipine se je sicer odpravilo 22 folklornikov, štirje godci in devet parov plesalcev. S seboj so imeli gorenjsko in prekmursko narodno nošo, predstavili pa so se z gorenjskimi in prekmurskimi plesi ter plesi z Razkrižja. In ravno zaradi svoje kostumske drugačnosti in živahnega značaja so bili med domačini prava atrakcija. »Festival je bil sicer avgusta, vendar so se spomini začeli komaj umirjati,« razlagata Miha in Gašper. Predvsem sta fante in dekleta fascinirali organizacija festivala in pa varnost, saj jih je povsod spremljala vojska. Pa še vsak je imel praktično svojega varnostnika. »En dan smo izrazili željo, da bi šli na plažo in se kopali. Bilo nas je na primer 22, z nami pa je šlo spremstvo 23 ljudi – od policije do reševalne ekipe. Ali pa recimo, ko sem enkrat prosil vodiča, da bi v nakupovalnem centru malce pogledal oblačila, sta šla z menoj vojak in policist, pa še kakšen v civilu, ker kar naenkrat okoli mene ni bilo nobenega kupca. Bilo mi je kar malo narodno, saj tega nisem vajen. Kakšno sproščeno nakupovanje to ni bilo, vendar tako pač je,« pove Miha.

Vroče in vlažno

Na festivalu je nastopilo petnajst skupin: devet mednarodnih in šest filipinskih. Njegov začetek so naznanili z veliko parado. »In takrat so imeli prebivalci Koronadala prosti dan.« Odvijal se je v času monsunskega obdobja, vendar člani Ozare dežja niso doživeli ravno veliko. »Trideset stopinj, vlaga devetdesetodstotna. Dež je bil v zadnjih dneh nekaj v stilu: pride, se zlije, izgine. Shladi se pa tako nič. Sedaj si pa predstavljajte, kako nam je bilo potem nastopati v narodni noši ... Vlaga je bila strašna, vroče tudi, potenje ne pojenja. Vodič je vodo komaj znosil skupaj, je je že zmanjkalo, in če nisi tega vajen ... Ali pa si predstavljajte naše godce v polni opravi na štirikilometrski paradi: z nasmehom, ko te spremlja okoli dvesto tisoč ljudi ter parado prenaša televizija – fascinantno, a res naporno. Seveda je bil pa hotel s svojimi klimami brutalno nasprotje.«

Predsedniški sprejem

Najbolj so folklornike navdušili Filipinci kot ljudje. Že v Braziliji so se počutili kot zvezdniki, tu pa so jim že na začetku pripravili skoraj predsedniški sprejem. »Pri nas ne moreš doživeti, da bi nas obiskal nekdo, ki bi ga tako občudovali. Mene je njihov odnos do belcev impresioniral. Nismo pričakovali takšne dobrodošlice in izkazovanja spoštovanja s strani organizatorja. Recimo, ko smo šli v trgovino – seveda spet z varnostniki, ker sami nismo smeli nikamor – se je delo v trgovini dobesedno ustavilo. Če tega ne doživiš, je to težko razložiti,« navdušeno pripoveduje Miha. »Dejstvo je, da v Korodanalu sploh ni nekega turizma in verjetno je bil njihov odziv še zato toliko bolj intenziven. Naš videz in oblačilna kultura sta jim tuja. Kar naprej so se želeli fotografirati. Tolikokrat, kot sem se tam slikal, se še v življenju nisem, in ne vem, če se še kdaj bom.« Gašper doda: »Filipinci so za naša dekleta, ko so se pojavila v gorenjskih kostumih, rekli, da so kot princese iz njihovih risank. Medtem ko smo bili moški zanimivi Filipinkam zaradi višine. Največkrat smo slišali: ti si pa tako visooook.«

Pa hrana? »Navajen sem riža, tako da mene to ni motilo. Poskusil sem celo njihovo specialiteto balut (skuhan račji zarodek, ki ga jedo iz lupine) bi se pa okusa njihove hrane hitro naveličal, saj veliko mešajo sladko s kislim,« pravi Gašper. Miha pa si je zapomnil ribji karpačo, ker ga je domači kuhar pripravil pred skupino v živo iz najmanj dvajsetkilogramskega tuna.

Tri četrtine jih ne plava

Letos ozarčani ne načrtujejo kakšnega daljnega gostovanja, saj je to za skupino vseeno velik finančen zalogaj. Mogoče se bodo kam odpravili z avtobusom. V zadnjih letih so imeli kar nekaj lepih turnej: pred štirimi leti so obiskali Brazilijo, tri leta nazaj Azore, videli so Ciper in seveda lani Filipine.

Ko pa danes pripovedujejo o obisku Koronadala, večina pomisli, da je Mindanao nevaren. In tudi Miha še enkrat poudari pripravljenost organizatorja. Ko so si folklorniki zaželeli, da bi kam šli, je bil vedno potreben precejšen protokol, vendar nikoli niso rekli ne. Poleg Slovencev so bili edino še Poljaki bolj radovedni in so poleg mesta želeli videti še kaj. Recimo nasade ananasov, pravo filipinsko vas.

Da te vedno in povsod spremlja nekdo, je bil najprej za Gorenjce šok, potem so se navadili.

»Ljudje tam ne živijo s takim tempom, kot smo vajeni doma. Njihov način življenja je popolnoma drugačen. Niti niso narod, ki bi potoval, hodil na počitnice. Osebno se mi je zdelo čudno, da živijo na otoku, pa jih tri četrtine ne zna plavati. Festival so organizirali prvič, tako da se je verjetno tudi organizator – tako kot mi – srečeval z novostmi,« zaključi Miha.