Slovenci so vedno veljali za hrabre vojake

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / torek, 12. januar 2016 / 10:50

V galeriji mestne hiše je na ogled razstava o Gorenjcih in odlikovanjih v prvi svetovni vojni. Naslov, vzet iz pesmi Simona Gregorčiča Njim, ki junaki so najbolji, svetinje zlate daje v dar!, je zgovoren o značaju slovenskih vojakov.

»… V tistem trenutku se razpoči na njegovi jekleni čeladi ročaj granate, mu odbije šlem z glave, njega pa od silnega udarca omamljenega vrže po tleh, že v naslednjem trenutku poročnik zopet stoji – polit s krvjo in napol oslepljen se srdito bije naprej ...« je bilo slikovito v časniku Slovenec 5. oktobra 1917 zapisano o junaštvu večkrat odlikovanega slovenskega častnika Maksa Peterlina, Orlovega Maksa iz Komende, znamenitega junaka s Hriba sv. Gabrijela, kjer so v okviru soške fronte potekali srditi boji. Peterlin je bil eden številnih Slovencev, ki so za svoja junaštva ali prispevek v avstro-ogrski vojski prejeli odlikovanja, predstavljen pa je tudi na tokratni razstavi o Gorenjcih in odlikovanjih v prvi svetovni vojni, ki bo do konca januarja na ogled v Mestni hiši v Kranju.

»Pobuda za razstavo izvira iz osrednje razstave Gorenjskega muzeja ob 100. obletnici začetka prve svetovne vojne z naslovom Mirno vojaki spite večno spanje, ki je bila v letu 2014 na ogled v Gradu Khislstein. Takrat je bila rdeča nit razstave, da vsaka vojna s seboj prinese tudi smrt, tokrat pa sva izhajali iz dejstva, da je bilo v avstro-ogrski vojski tudi veliko Slovencev in Gorenjcev, med katerimi so bili mnogi tudi večkrat odlikovani. Ob tem smo želeli predstaviti nekaj predmetov, odlikovanj, oznak činov, spominskih značk, ki jih hrani muzej,« je povedala Barbara Kalan, skupaj z Anjo Poštrak, soavtorica tokratne razstave, ki sta jo naslovili z verzi iz pesmi Simona Gregorčiča Odlikovanje: »Njim, ki junaki so najbolji, svetinje zlate daje v dar!« Glavnina predstavljenih medalj je tako iz Vojnega muzeja iz Bohinjske Bistrice, katere skrbnik je Gorenjski muzej, nekaj medalj je posodil zbiralec in naš pogosti sodelavec Mišo Serajnik, ena je iz Muzeja novejše zgodovine Slovenije, uniformi pa sta last Vojaškega muzeja Tabor iz Lokev. Prav tako so arhivske fotografije, ki bogatijo sedemindvajset panojev iz fototek različnih slovenskih muzejev.

Devet slovenskih polkov

Razstava je razdeljena na tri sklope, v prvem je predstavljenih devet polkov avstro-ogrske vojske v času prve svetovne vojne, v katerem so bili večinsko slovenski vojaki, drugi sklop zajema razlago uniform, vojaških činov in oznak avstro-ogrske vojske ter v nadaljevanju tudi vojaških odlikovanj v prvi vojni, v tretjem sklopu pa je predstavljenih osem prejemnikov odlikovanj z Gorenjskega.

Tako imenovani slovenski polki so predstavljeni skozi svojo zgodovino, s poudarkom, na katerih bojiščih so se v prvi vojni bojevali in kaj se je ob njenem koncu po razpadu države z njimi zgodilo. Nekateri so bili razpuščeni, spet drugi so svojo vojaško tradicijo in značilno sestavo nadaljevali v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. Slovenski so bili 17. pehotni polk, iz katerega so izhajali tudi uporniki v Judenburgu, 7. pehotni polk, 47. pehotni polk, 7. lovski bataljon, Štajersko-koroško-kranjski dragonski polk št. 5, ki je med drugim tvoril jedro Maistrovih borcev, 26. domobranski pehotni polk/26. strelski polk, 27. domobranski pehotni polk/ 2. strelski polk, 87. pehotni polk in 97. pehotni polk.

Večji del omenjenih polkov se je v začetku vojne boril v Galiciji, ob odprtju soške fronte so jih selili na zahodno fronto, v zadnjih letih vojne pa so sodelovali na Tirolskem. Izjema je bil 97. pehotni polk, ki je bil večinsko sestavljen iz Slovencev s Primorskega in se nikoli ni boril na italijanskem bojišču, ampak se je večji del vojne boril v Rusiji. Zanimivi so podatki o častnih pokroviteljih, ki jih je imel posamezni polk. To so bili največkrat cesarji ali visoki plemiči, ki so vojaškemu sestavu dajali dodaten ugled. »Usode polkov so bile različne, dragonski s svojo konjenico je recimo s koncem vojne doživel tudi svoj labodji spev, saj so konje v prihodnjih vojnah v večini zamenjale motorizirane enote,« dodaja Kalanova.

Medalja za hrabrost, motivacija za vojake

Drugi del razstave je namenjen predstavitvi uniform, oznak, činov v avstro-ogrski vojski, na ogled pa je tudi izbor vojaških redov, odlikovanj ter medalj za hrabrost. »Glede na to, kako malo Slovencev je bilo v cesarski vojski, so ti dobili veliko medalj. Glas o njihovih junaštvih in zvestobi cesarju in domovini, čeprav ta vendarle ni bila njihova, se je širil daleč po cesarstvu,« pojasnjuje Kalanova. Vojaški redovi so se delili na več stopenj, najvišji je bil red Marije Terezije, ki je bil med prvo vojno podeljen 131-krat. Prejel ga je tudi znameniti maršal Svetozar Borojević von Bojna. Po ugledu sta sledila Viteški križec Leopoldovega reda in red železne krone, oba pa sta se delila na več stopenj. To so bili predvsem odlikovanja namenjena častnikom tudi v mirnem času za dolgoletne zasluge v cesarski vojski. Med nosilci Karlovega križca, reda železne krone, je bil tudi zgoraj omenjeni Maks Peterlin, viteški križec Leopoldovega reda pa je prejel Joža Tomše, ki je tudi predstavljen na razstavi.

Če so se redovi podeljevali na posebnih svečanostih, največkrat na Dunaju, pa so medalje za hrabrost vojaki prejemali kar na bojišču. Zlata medalja za hrabrosti je bila vsekakor najvišje priznanje, ki ga je lahko dobil navaden vojak – in je v tem smislu delovala kot motivacijski element. Zlato medaljo za hrabrost je dobilo več Slovencev. »Ena izmed zanimivosti je, da so bile zlate medalje sprva res iz zlata, proti koncu vojne pa so zaradi pomanjkanja podeljevali bronaste, ki so jih pozlatili, a naša na razstavi je zagotovo zlata,« v duhovitem tonu poudarja sogovornica.

Tretji del razstave je namenjen izboru osmih dobitnikov medalj prve svetovne vojne z Gorenjskega, med njimi so: Mihael Hočevar iz Vrhpolja pri Kamniku, Jožef Hribar s Češnjice v Bohinju, Maks Peterlin iz Komende, Josip Pogačnik iz Podnarta, Anton Polajnar z Visokega pri Kranju, Anton Rode iz Rodice, Joža Tomše iz Poljšice pri Podnartu in Jožef 'Pepe' Zupan iz Tržiča. Vsak izmed njih je predstavljen s kratkim življenjepisom, kje se je boril in za katero junaštvo je prejel odlikovanje, zapisano pa je tudi, kaj so počeli po koncu vojne. »Za razstavo smo izbrali nekaj nosilcev medalj, o katerih je bilo moč pridobiti več podatkov. Mnogi med njimi so v času vojne prejeli po več medalj in so dobili privilegij, da so jih v zadnjem letu vojne umaknili v zaledje, kjer so pogosto učili rekrute za boj. Dodali sva tudi izrezke iz časopisov, ki so pisali o njihovih junaštvih in medaljah.« Med njimi najdemo tudi časopis Gorenjec, predhodnika Gorenjskega glasa.

K razstavi so v Gorenjskem muzeju izdali tudi ličen katalog, ki ga je oblikovala Tjaša Štempihar, pri postavitvi razstave pa je sodelovala še z Ariano Furlan Prijon. Kot je še dodala Kalanova, naj bi razstava še v tem letu gostovala tudi v Muzeju Tomaža Godca v Bohinjski Bistrici.