Sanje postale resničnost

"Sanjajte in si upajte tvegati," o svojem poslu pravita Pavla in Mitja Kovačič, Stane Kranjc pa: "Sanjaj, ko pride priložnost, pa jo zagrabi."

Sv. Duh, Škofja Loka - Plezalni center Bric-Alp in ATAIR smo obiskali skupaj s predstavniki mednarodnega projekta EURUFU oziroma Prihodnost evropskega podeželja, ki so se prejšnji teden srečali na Gorenjskem. Posvečajo se socialno-zdravstvenemu področju, izobraževanju, mobilnosti in zaposlitvenim možnostim na podeželju.

»Oba podjetnika sodelujeta na našem izobraževalnem programu za brezposelne, kjer jim skušata predstaviti sanje, ki jih lahko uresničiš tudi v času krize; doma, z družino in z okolico - tudi s prijatelji - in v nadaljevanju z zaposlovanjem,« o projektu pove Darja Barić iz Razvojne agencije Sora, ki je skupaj z Biotehniškim centrom Naklo (gorenjski) del mednarodnega projekta.

Z dobrimi primeri želijo v sklopu projekta Bruslju pokazati, kaj vse je mogoče narediti na podeželju - ne le kmetovanje - s pravimi idejami in ljudmi je mogoče narediti veliko več, to pa bi morala podpreti tudi EU.

V ustih zrak po dvorani

»Pred leti sem za sebe v domači garaži naredil manjšo plezalno steno. Otroci iz vasi so prihajali k nam in poskušali,« je prvo zanimanje za športno plezanje opazil Mitja Kovačič, ki pri Sv. Duhu z ženo Pavlo vodi Plezalni center BricAlp s sedemsto kvadratnimi metri plezalnih površin in kar 17 skupinami otrok, ki center obiščejo vsak teden.

»Videla sva, da zanimanje je, pripravila sva raziskavo in ugotovila, da v društvih deluje vsaj tisoč otrok, ki bi se radi ukvarjali s plezanjem. Kljub visokim stroškom sva verjela v sanje in se odločila. Ideja stene je povsem najina, saj podobne ni daleč naokoli,« pove Kovačič. Odločila sta se za gradnjo pod zemljo, brez običajnih sten, montažno. »Veliko sva se pogovarjala, vse sva imela pred o očmi, ideja je zorela leto dni. V ustih sem imela zrak po dvorani. In to je to,« moža dopolni Pavla Kovačič.

Hobi je postal posel življenja

Ni zanemarljivo, da je Mitja gorski vodnik z mednarodno licenco, s katero lahko vodi po vseh gorah sveta, Pavla je športna pedagoginja. »Četrto leto sva v poslu, delava, najin način življenja je postal najin življenjski posel,« povesta neizmerno srečna, tudi zato, ker sta objekt zgradila sama. Brez evropske ali državne pomoči. Brez pogojevanj pri sedanjem delu.

»Prvo leto sva bila na trnih. Se bo plezanje prijelo? Bodo otroci prišli in vzljubili ta šport? Imela sva tudi rezervni načrt, to so tečaji, ki jih organiziram kot gorski vodnik, enako Pavla kot športni pedagog,« pove Mitja Kovačič in doda, da jima ni prav nič žal, čeprav se je žena šele lani otresla napetosti. Za posel sta namreč zastavila domačo hišo. Dom. Saj sta sanjala uspeh. Danes vsem, ki imajo idejo in dodelane sanje, svetujeta, naj bodo pogumni.

»V družini smo imeli frizerski salon. Greh bi bil, če ne bi nadaljeval tradicije, mene pa je tako zelo vleklo v alpinizem. Zdaj še bolj, življenje se mi je popolnoma spremenilo,« pravi Mitja, Pavla pa doda, da je delo družinsko, predano, pomembne so vse funkcije, ki jih opravljata. Frizerski salon v Stari Loki sta obdržala.

Pogon na adrenalin

Pred podjetjem ATAIR je stal športni avto. »Po očetu sem ustvarjalen, vedno me zanima, kako bi lahko še kaj tehnično izboljšal. Avto sem kupil in ga začel dodelovati. Prejšnji teden sem bil na Reki, na dirkališču,« pove Stane Kranjc. Ne, ni adrenalinski obsedenec, čeprav je s padalom skočil že z marsikaterega stolpa, mostu, pečine (base jump) ali pa s padalom pristal na številnih koščkih zemeljske oble. Najprej pa je letel z zmajem.

Ni le športnik, ampak odličen podjetnik, ki poleg družine zaposluje še osem sodelavcev, posle pa počasi predaja sinu Andreju, ki je pred mesecem diplomiral in pred tedni predstavil svoje prvo padalo. Da, v ATAIR izdelujejo padala vseh vrst, tudi obleke s krili (windsurf).

Od tristo do štiristo padal na leto

»Z ženo sva imela dobro plačani službi,« o začetkih zbrani mednarodni množici radovednežev pripoveduje Kranjc: »Že leta 1975 sem med prvimi letal z zmajem, ko me je obiskal Kanadčan, ki sem ga prosil, če bi me naučil izdelovanja zmajev. Povabil naju je čez lužo, a sva na pošto čakala predolgo, na poti je bila družina, zato je vse padlo v vodo.«

Leta 1988 je prišla ponudba Nemcev za proizvodnjo jadralnih padal. Skupaj s poslovnim partnerjem so se lotili izdelovanja, ob osamosvojitvi sta šla z ženo na svoje, v njuno Škofjo Loko. »Začela sva v kleti domače hiše, v mrzlem prostoru, na komaj dvajsetih kvadratnih metrih. Še zdaj se spominjam, kako me je bolel hrbet,« se spominja. A sta vztrajala. Kmalu so se selili na Spodnji trg, nato sta pri hiši zgradila delavnico.

Zadnja leta proizvedejo od tristo do štiristo padal na leto, sešijejo tudi 150 oblek s krili. Ne gre le za šivanje, ampak izvedbo celotnega postopka od načrtovanja naprej. Zato Stane Kranjc tudi vse, kar naredi, najprej sam preizkusi: »Ne morem ustvariti in prodati brez poskusa. Kaj pa, če bi se kaj zgodilo? Po nekaj prototipih steče proizvodnja.«

Pomaga tudi Bondu

Zanimiv je njegov odnos do zaposlenih in konkurence. Večina zaposlenih je prijateljev, dobro sodelujejo, se razumejo, pomagajo in so zato tudi uspešni. »Moramo si zaupati, tako kot nam zaupajo kupci. Ti me sprašujejo, katero je najboljše padalo? Samo tisto, ki mu zaupaš, pa naj bo to naše ali od konkurence,« podjetniško filozofijo razloži Kranjc.

Tako je vsak dan po nekaj ur pred računalnikom in odgovarja na vprašanja potencialnih kupcev, kupcev ali konkurence. Kako narediti to, kako ono, kako bi lahko izboljšali proizvod. Zato mu padalci z vsega sveta zaupajo, prihajajo k njemu in pomagajo pri razvoju. Stane Kranjc ima ime. Dobro ime. In tudi on je na začetku več kot desetletje sanjal, da bi lahko šel na svoje. Danes pravi, da ko leti, sanja, pa čeprav se vsaj na začetku, pred vsakim skokom, boji. Za posel ne, saj pomaga celo Bondu. Jamesu Bondu.