V tujini mi je najbolj všeč, da se da kaj narediti

Jernej Zidar je eden tistih mladih Slovencev, ki so priložnost za osebni razvoj našli v tujini. Pred nekaj leti je odšel v Singapur. Domov se ne bo še vrnil tako kmalu. Skrbi ga za Slovenijo, vendar še vedno upa, da se bo situacija spremenila na bolje.

Se lahko na kratko predstaviš našim bralcem?

Sem Jernej Zidar. Po izobrazbi sem mešanica biokemika, biomedicinca in računalničarja. Po zanimanju pa poklicni radovednež, ki ga zanima prav vse. Rad potujem in spoznavam nove ljudi in zlasti jedi, ki jih v jugovzhodni Aziji res zlepa ne zmanjka.

Od kdaj si v Singapurju in zakaj si se odločil za selitev v Azijo?

Za selitev v Azijo sem se odločil, ker je prišla priložnost, ki je nisem hotel izpustiti iz svojih rok. Daljša verzija je, da sem po doktoratu ostal zaposlen na Kemijskem inštitutu v Ljubljani, kjer sem v Laboratoriju za računalniške bioznanosti in bioinformatiko raziskoval in skrbel za gručo računalnikov, nakar se je decembra 2010 pojavila priložnost, da se preselim v Singapur in začnem delati na načrtovanju novih antimikrobnih učinkovin. In tako sem se po dobrega pol leta v juliju 2011 preselil v Singapur.

Kaj ti je v tujini najbolj všeč?

V tujini mi je najbolj všeč, da se da kaj narediti. Dejansko je mogoče spremeniti stvari, zagristi v trpko jabolko sprememb, ki niso prijetne, so pa nujne. V tujini (no, vsaj v Singapurju) se vodilni ne zafrkavajo niti ne ukvarjajo s tem, kdo je komu koga kdaj ubil pred šestdesetimi leti, ampak imajo pogled, usmerjen v prihodnost, ki traja dlje kot do konca mandata trenutne vlade.

Moteči faktorji? Ali imaš v Singapurju kakršne koli težave, ker si Slovenec?

Motečih faktorjev je kar nekaj, vendar se da z nekaj taktiziranja preživeti. Moti me zijanje domačinov, ki povsem brez sramu zijajo vate kot tele v nova vrata; ko jih vljudno pobaraš, kako in če jim lahko kako pomagaš, so pa povsem frapirani. Moti me tudi, da zdrava kmečka pamet nekako odpove, ko se je treba umakniti oz. odstopiti sedež starejšim ali nosečnicam z argumentom, da “ta” sedež pač ni označen. Zaradi svojega slovenstva nimam težav, saj se veliko ljudem niti ne svita, kje je Slovenija, dasiravno starejši prebivalci pomnijo Jugoslavijo. Malenkost več težav imam verjetno zato, ker sem bele polti, podobno kot kolonizatorji iz Velike Britanije.

Kako gledaš na dogajanje v Sloveniji? Padamo na lestvicah inovativnosti, konkurenčnosti, prihodkov?

Ah, Slovenija! Skrbi me zanjo. Resda ne živim več tam, vendar sem tu preživel otroštvo, tu so moji starši, sestre, prijatelji, ki sem jih pustil za sabo. Videvam malodušje in žalost in obup, ki se kot zimska megla vlačita po državi. Odgovorni pa pijejo in pijejo, plačal pa ne bi nihče.

Bivanje v tujini mi je odprlo oči na številnih področjih. Ali zate velja isto?

Bivanje v tujini ti odpre oči in te spremeni kot človeka. V teh treh letih sem spoznal veliko novih ljudi, se navzel novih idej. Tu sem spoznal tudi svojo bodočo ženo. Spoznal sem, da se da marsikaj postoriti, če se stopi skupaj in pusti ob strani zamere in zarote iz preteklosti. Ne nazadnje: leta 1991 naj bi bila slovenski in singapurski BDP primerljiva, medtem ko je danes razlika precejšnja. Seveda pa v Singapurju ni vse zlato, kar se sveti. Kljub vsem slabostim je v Sloveniji še vedno mogoče iti do zdravnika, ne da bi te bilo strah računa. Tudi upokojiš se lahko po določeni starosti brez strahu, da boš zaradi zdravil, ki jih potrebuješ zaradi svoje sladkorne bolezni, in stroškov ostal brez strehe nad glavo. Pa lepo je videti otroke v Sloveniji, ki plezajo, se vozijo s kolesi in počnejo – hm – neumnosti. V Singapurju so otroci že od mladih nog v centrih za predšolsko vzgojo, kjer se pri treh, štirih letih že učijo brati in pisati in enostavnega računanja, kar ni prav.

Kaj bi Slovenija morala narediti, da stori korak naprej z razvojem? Kako bi lahko privabila tuje investitorje?

Za začetek bi lahko nehala z raznimi davki ali z nerazumnimi predpisi daviti podjetja (npr. višina, na kateri mora biti nameščen gasilni aparat, bedaste spomeniške zaščite propadajočih objektov …). Vlada bi lahko že enkrat zarezala v javno upravo. Pa ne v zdravnike, policiste in gasilce. Ne, zareže naj v župane in občine, ki so se v Sloveniji razpasle kot kuga. Kako? Tako da ukine miniaturne občine, ki so same sebi namen. Lahko bi tudi reformirala sodstvo tako, da bi v kombinaciji s tožilstvom in policijo dejansko postalo učinkovito oz. bilo sposobno obsoditi kriminalce, ne pa da celotna policijska akcija, v kateri je sodelovalo več držav(!), pade v vodo zato, ker slovenska policija(!) ni bila sposobna pridobiti ustreznega (pravno veljavnega!) sodnega naloga za tajne prisluhe (akcija Balkanski bojevnik). V vsaki normalni, pravni državi bi za takšen kiks nekdo odgovarjal, medtem ko se v Sloveniji ni zgodilo nič. Odstopil ni ne prvi policaj ne prvi tožilec ne minister za pravosodje. In – se lahko za božjo voljo že neha malikovati državno lastništvo podjetij? V isti sapi pa se podaja bebave primerjave s Singapurjem, kjer je znaten delež gospodarstva dejansko v državni lasti. Singapursko gospodarstvo izkazuje nekajkrat večjo gospodarsko rast od slovenskega, katerega rast je nekje na ravni statistične napake. Singapursko gospodarstvo množično zaposluje in proizvaja. Slovensko pa no … stagnira. Singapursko gospodarstvo je uspešno in plačuje davke v proračun, ki zaradi tega že nekaj let izkazuje presežke. In tako naprej. Na kratko: Slovenija potrebuje funkcionalno državo za državljane, ne pa peskovnik za peščico izbrancev. Funkcionalna država bo sama od sebe privabila tuje investitorje. Potrebna so dejanja, besed in črnila je bilo prelitega več kot dovolj.

Kaj bi bil vaš nasvet za mlade pri nas, glede na krizo, ki traja že več let in ji ni videti konca?

Slovenija ni edina država na svetu. Kar pogumno.