Minljiv si, le tvoje delo je tvoj spomin!

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / četrtek, 1. november 2012 / 06:00

V dokumentarnem filmu, ki ga je TV Slovenija posnela ob 50. obletnici Finžgarjeve smrti, je bil glavni pričevalec o pisateljevem življenju in delu prof. dr. Janez Bogataj. Poznamo ga kot odličnega narodopisca, večina pa do tega filma ni vedela, da je tudi pisateljev pranečak ...

Profesor Bogataj, vesoljna Slovenija, tudi tista v zamejstvu in zdomstvu, vas pozna kot prvaka slovenskih etnologov. Večina pa je šele letos izvedela, da ste tudi pranečak pisatelja Frana S. Finžgarja – v dokumentarnem filmu, ki ste ga posneli ob 50. obletnici njegove smrti. Nam lahko najprej opišete svoje sorodstvo s pisateljem?
»Moja gorenjska stara mama Reza, poročena Soklič, je bila prava pisateljeva sestrična, kar pomeni, da sta bila pisateljev oče in oče moje stare mame brata. Ali če povem z nekim bolj starim izrazom, ki ga mnogi več ne poznajo: pisatelj je bil moji stari mami strnič!«

V filmu, ki smo ga prvič videli 27. maja 2012 na TV Slovenija in ima naslov F. S. Finžgar: Zapuščina strica Jurja, smo izvedeli, da ste ga prav vi klicali kar »stric Jur« – zakaj Jur, če je bil pa Franc?
»To je pravzaprav uganka tudi zame. Tudi moja pokojna starša mi nista vedela povedati, zakaj sem Finžgarja klical ‘stric Jur'. Po obujanju spominov smo prišli do zaključka, da je bilo to povezano z njegovo pripovedjo in risbo lovca s psom in puško. Ko je pripoved zaključil in risbo dokončal, mi je rekel: ‘Glej, to je Jur s pušo!' Eno teh risb menda še hranim nekje v arhivu. Druga taka hudomušna pripoved je bila povezana s pijancem in natakarico. Ko se je pijanec spet vrnil v gostilno, mu je natakarica rekla: ‘O, ti svinja ti!' To je bilo namreč povezano z risbo svinje, ki je nastajala ob tej pripovedi.«

V filmu smo izvedeli tudi, da ste svojih prvih petnajst let preživeli s pisateljem na njegovem domu v Ljubljani. Kdo je v tistih letih še živel v hiši, kako ste se razumeli?
»Med drugo svetovno vojno je bila Finžgarjeva hiša na ljubljanskem Mirju bombardirana in pisatelj je bil ob tem ranjen ter je izgubil sluh. Moja starša sta najprej stanovala v sosednji ulici, po vojni pa smo se preselili k stricu, saj sta oče in mati skrbela zanj in tudi za njegovo sestrično Anico, ki mu je bila na vsej njegovi službeni poti zvesta gospodinja. V hiši smo torej živeli pisatelj, teta Ana, naša družina, v zgornjem nadstropju pa je stanovala še družina arhitekta Gustava Ogrina.«

Kakšen pa je bil »dnevni red« v hiši?
»Dnevni red je seveda določal stric Jur. Težko bi rekel, da je bil to dnevni red, bila so bolj neka trdno postavljena pravila. Vse je bilo prilagojeno njegovemu dnevnemu urniku, ki se je začel zgodaj zjutraj z mašo v predsobi (njegov rojak in daljni sorodnik škof Anton Vovk mu je namreč dovolil maševati doma), sledil je zajtrk, potem se je stric umaknil v svojo delovno sobo, ki je bila z bogato knjižnico pogosto tudi moja ‘igralnica'. Ob lepem vremenu se je veliko zadrževal na izjemno lepo urejenem in negovanem vrtu, ki so ga sestavljale gredice z zelenjavo, sadno drevje, kokošnjak ter z belim peskom posute poti, po katerih se je pogosto sprehajal in prebiral svoj dnevni brevir. Današnja podoba tega vrta ni niti minimalni približek tistega iz Finžgarjevega časa! Vendar to je že drugo vprašanje, o katerem ne bi razpravljal, saj bi se preveč razburil.«

Pisatelj je bil predvsem duhovnik – je kot tak posegal v vašo vzgojo, se skušal postaviti v vlogo očeta?
»Finžgar mi je bil predvsem dober vzgojitelj in tudi pomembna oseba pri mojem osnovnem šolanju. Slednje je povezano npr. s slovnico in pisanjem domačih nalog, zlasti t. i. prostih spisov. Moje glavne igrače so bile tudi nekatere knjige v njegovi knjižnici, do katerih sem imel prost dostop. Če sedaj pogledam na vse to še z vidika njegovega duhovništva, je zanimivo, da mi nikoli ni bilo treba hoditi k mašam, čeprav so bile le nadstropje više. Tudi ministrirati mi ni bilo treba, saj je to opravljal študent iz Trnovega Franci Bizjak, ki zdaj živi v Nevadi v ZDA. Včasih sem ob tem tudi asistiral, če se mi je zaželelo. Seveda je to povzročalo pogoste komentarje, zlasti med ‘žlahto', češ zakaj pa Janezek tega ne opravlja. Vendar Finžgar se je pogosto razjezil na take komentarje: ‘Pustite mladeniča, da se zjutraj dobro naspi!' Spominjam se tudi njegovih razlag o pomenu in vlogi Miklavža in glavnih cerkvenih praznikov. In še nekaj: bil mi je tudi birmanski boter v ljubljanski stolnici.«

V filmu se spominjate, kako ste kot otrok nosili pošto k pisateljevemu prijatelju arhitektu Jožetu Plečniku, se skrivali med obiskom škofa Jožeta Pogačnika, kako sta s stricem Jurjem hodila na sprehode in skupaj na počitnice … Lahko še v tem pogovoru obnovite katero od teh doživetij?
»Vse tri navedene teme so zaključene zgodbe. Zato se bom odločil le za eno. To so bile prav gotovo počitnice in nekateri izleti s stricem Jurjem. Eden takih je bil k odkritju spomenika Ivanu Tavčarju na Visokem, ki je delo odličnega kiparja Jakoba Savinška. Spominjam se, da sem se moral kot otrok nekoliko odmakniti od jedra dogajanja in sem se držal taksista (Finžgar mu je pravil ‘fijakar'), ki nas je odpeljal iz Ljubljane na Visoko. Finžgar pa je na slovesnosti stal v kulturniškem krogu, npr. z Izidorjem Cankarjem, tudi Josipom Vidmarjem in drugimi, kar je razvidno tudi iz dveh ohranjenih fotografij; jaz takrat še nisem vedel, kaj ti možje pomenijo. Še lepši so spomini na počitnice, in sicer na Jasenju nad Martuljkom, v leseni koči med prvim in drugim martuljškim slapom. Ali pa počitnice v Stari Fužini, kjer smo stanovali v hiši Janka Mlakarja. Vse te počitnice sem bil seveda deležen številnih njegovih informacij in komentarjev o ljudeh, živalih in rastlinah. Na Jasenju sva skoraj vsak dan lovila gade in modrase v precep in jih zmagoslavno prinesla nazaj h koči, ko sva se vrnila s sprehodov.«

Finžgarjev dom je bil vse do pisateljeve smrti tudi nekakšno kulturno središče, kjer so se shajali pomembni slovenski intelektualci. Kateri?
»Poleg občasnih obiskov je v naši hiši veljal tudi nekakšen ustaljen urnik. Vsako nedeljsko dopoldne je prihajal na obisk verjetno največji Finžgarjev prijatelj dr. Izidor Cankar, zadnja leta s svojim psom Baldom. Slednji se je vedno najprej močno okopal v Gradaščici in potem sta s Cankarjem odšla v hišo. Sledovi premočenega psa so bili zelo vidni na tleh in tudi na kavču, kamor se je pes pogosto zavlekel. Naša teta Ana se je zelo razjezila, a Finžgar se je ob tem neizmerno zabaval.«

Finžgarjev največji prijatelj je bil torej Izidor Cankar. Tudi ta je bil najprej duhovnik, a se je temu stanu odrekel, se oženil z Ičo Hribar in imel z njo hčerko Kajtimaro … Manj znano pa je, da je imel hčerko tudi Finžgar. Ste takrat, ko ste živeli pri njem, vedeli zanjo?
»O tej temi zelo nerad govorim, saj menim, da ni neposredno povezana z ustvarjalnostjo in delom tako Cankarja kot Finžgarja. Še več, bojim se, da se v sodobnosti z odpiranjem takih tem preveč približamo slogu rumenega tiska in rumenih novic, saj kot družba še nismo zreli do te mere, da bi razumeli sporočilo Finžgarjevega trnovskega soseda in prijatelja Jožeta Plečnika, ki je zapisal: ‘Minljiv si, le tvoje delo je tvoj spomin!' Zelo zanimivo je, kako mi nekateri posamezniki zatrjujejo, da je imel Finžgar hčerko, a se v času njunih življenj še niso niti rodili ali pa so bili le še otroci. Vse o tej zadevi sem povedal v dokumentarnem filmu, ki ga je za TVS izdelal odlični režiser Amir Muratović. Domnevno hčerko Marto Kunstelj sem seveda spoznal, saj je nekajkrat obiskala našo hišo, čeprav se je zadrževala pretežno le v ljubljanskih kavarnah. Zanimivo pri tem je tudi to, da se je Finžgar vedno zelo razjezil, če je slišal, da je bila v hiši. Žal se njegovo zelo osebno pričevanje o tem, ki ga je napisal in podaril moji mami, ni ohranilo. Seveda sem ga pred »uničenjem« vsaj dvakrat prebral. Vendar to ni dovoljšnji argument, saj sem le pričevalec, ki nima več pisnega vira. Finžgarja je ta ‘zgodba' spremljala celo življenje. ‘Zgodba' zato, ker je iz leta v leto dobivala nove vsebinske poudarke, ki so jih žal tudi uspešno ‘folklorizirali' nekateri posamezniki celo iz njegovega sorodstva. Tudi to je bilo Finžgarju dobro znano.«

Prav letos smo priče velikim javnim zgodbam, ki se pletejo okrog možnosti, da bi bila očeta tudi dva od nekdanjih ljubljanskih nadškofov. Finžgar naj bi imel hčer v časih, ki so bili v teh rečeh še bolj strogi, a se zdi, da zaradi tega ni imel kakšnih večjih problemov?
»No, ena od teh zgodb je prav pred kratkih dobila svoj epilog. V zvezi s Finžgarjem in njegovo domnevno hčerjo pa le še ponovno opozorilo, da sem vse v zvezi s tem, sicer zelo na kratko (saj na dolgo niti ni potrebno in ni gradiva) pojasnil v dokumentarnem filmu.«

Pisatelj je bil gorenjskega rodu. Je v družbi z vami in vašo družino kdaj obudil kak spomin na svoja gorenjska otroška leta?
»Gorenjska je bila v njegovem življenju stalno prisotna na različne načine. Tudi v vseh petnajstih letih, ki sem jih preživel z njim. Z Gorenjsko so bili povezani njegovi zadnji dopusti od leta 1950 naprej, z Gorenjsko so bile povezane naše vsakdanje in praznične jedi, z Gorenjsko je povezoval številne pripovedi oz. povedke, ki mi jih je pripovedoval ob najinih stikih.«

Na Gorenjskem so se zvrstile tudi nekatere od njegovih prvih duhovniških služb: bil je kaplan v Bohinju, na Jesenicah in v Škofji Loki, ekspozit pri Sv. Joštu in župnik v Sori … So vam znani kakšni zanimivi dogodki iz teh služb, po možnosti takšni, ki jih ni že sam opisal v znamenitih Letih mojega popotovanja?
»Več o tem bi vedela moja pokojna mama, ki se je k stricu v Ljubljano preselila, ko je imela dopolnjenih trinajst let. Bila je prava zakladnica vedenja o Finžgarju, žal pa je urednik njegovih zbranih del ni nikoli obiskal niti z njo opravil ustreznega intervjuja, ampak je pobiral tudi nepreverjene informacije, ki postavljajo opombe v zbranih delih v dokaj slabo luč. Ko sem bil že študent na fakulteti, me je moj profesor dr. Vilko Novak pogosto navduševal, naj napišem komentarje k tem opombam. Zlasti še k tistim, ki govorijo o Finžgarjevih mladostnih spominih in osvetljujejo vsakdanjike in praznike ljudi pod Stolom.«

Na Glasovi preji, ki smo jo priredili februarja letos v Sori, sva se dotaknila tudi Finžgarjevega župnikovanja v tej fari. Zanj je značilno, da ni bil le duhovni, ampak v marsičem tudi gospodarski prvak te župnije?
»Finžgar je bil zares pravi ‘narodni' gospodar. V Sori je uredil vodovod, organiziral živinorejsko zadrugo na Robežu in še kaj. Vse to je izviralo iz Krekovega socialnega programa, ki mu je bil Finžgar zelo naklonjen. Poleg pisateljevanja je bil vedno tudi posebne vrste ‘praktik'. Naj bo to v času študija, ko je naredil načrt za novo hišo staršev in brata, ali v visoki jeseni njegovega življenja, ko se je pogosto z žepnim nožem loteval popravljanja slušnega aparata, ki so mu ga poslali slovenski izseljenci iz ZDA.«

Iz Sore je šel Finžgar leta 1918 v Ljubljano in tu ostal vse do smrti 1962, kar 44 let je bil torej Ljubljančan. Se je Ljubljančana oziroma meščana tudi počutil?
»O tem ni dvoma. Bil je meščan v vseh pogledih, vendar pa je ohranil vez s svojo Gorenjsko in je ni zatajil, tako kot je to pogosto pri novodobnih posameznikih. Spominjam se, kako je Prešernovo pismo staršem prestavil v gorenjsko narečje prve polovice 19. stoletja. Bral ga je na nekaj proslavah, potem tudi na radiu. Ko sem bil v tretjem ali četrtem razredu, je še mene naučil to besedilo in sem ga bral na eni od proslav v Hotelu Union.«

Ko je bil Finžgar trnovski župnik, naj bi poskrbel tudi za to, da pisatelj Ivan Tavčar ne bi umrl »nepreviden«. Obhajal naj bi ga pa Andrej Kalan, škofijski generalni vikar, po rodu pa Ločan. Spet nekakšna gorenjska naveza v Ljubljani …
»Ne le Ivan Tavčar. Tudi za Izidorja Cankarja je poskrbel v tej smeri in se spominjam, da mi je mama povedala, kako je šel k njemu v takratni Sanatorij Emona, da ga je spovedal.«

Finžgarju sta, če prav vem, veliko pomenili vsaj še dve osebnosti gorenjskega rodu, oba duhovnika. Selški rojak Janez Ev. Krek mu je bil kot krščanski socialist vzor v političnih in gospodarskih rečeh, v Kamniku rojeni nesrečni pesnik Anton Medved pa mu je tudi veliko pomenil …
»Bil je zares trden steber Krekovih naukov. Z Antonom Medvedom pa sta bila velika prijatelja. O tem govori navsezadnje veliko Medvedovih fotografij in fotografij njegove družine v Finžgarjevem fotografskem arhivu, kar dokazuje, da so bili ti stiki zares izjemni. Medved je naši teti Ani (pisateljevi sestrični in gospodinji) posvetil tudi unikatno, vezano rokopisno pesniško zbirko Venec. Vendar to so že podrobnosti!«

Finžgar se je v ljubljanskih letih redno vračal na Gorenjsko, zlasti na počitnice, danes bi rekli, da je bil neke vrste »vikendaš«. Kje pa so bile njegove gorenjske postojanke? Je v njih le počival in se »rekreiral« ali je tudi kaj napisal?
»Kot vemo, je Finžgar v visoki starosti zelo malo napisal. Njegove počitnice so bile po koncu druge svetovne vojne na že omenjenem Jasenju nad Martuljkom in enkrat v Mlakarjevi hiši v Stari Fužini. Lesena brunarica na Jasenju je tudi meni ostala v izjemnem spominu. Tam ni bilo elektrike, vodo smo dobili iz hudournika, mleko in nekaj živil pa so nam nosili iz doline. V poletnih mesecih smo nabirali brusnice, saj so bile divjačinske jedi pogosta nedeljska in praznična hrana v naši hiši.«

Finžgar je bil tudi lovec. Kakšen? Da je pisatelj lahko tudi strasten lovec, vemo iz primera Ernesta Hemingwayja, ki je umrl enajst mesecev pred Finžgarjem (2. julija 1961). Kombinacija duhovnika in lovca pa ni najbolj običajna …
»Kombinacija duhovnika in lovca je morda nekoliko nenavadna z vidika današnjih duhovnikov. Današnji duhovniki npr. igrajo tudi v ansamblih, vozijo motorje, tisti v Finžgarjevem času pa so bili tudi lovci. Seveda jih ni bilo prav veliko. Finžgar je bil lovec v najbolj pristni povezanosti človeka in narave. Torej vse tisto, kar današnji ‘tehnološki' lovci niso, čeprav pogosto uporabljajo znamenite slogane o varuhih narave in še čem. Tudi moj oče je bil lovec (pred njim tudi moj stari oče) in je imel velikega zagovornika prav v Finžgarju. Predstavljajte si mojo mamo še v zgodnjih letih po poroki, kako je negodovala, kadar je oče odhajal na lov, kar je bilo zelo pogosto. Vendar je Finžgar dosledno zagovarjal to njegovo strast. Navdušeno je komentiral uplenjene živali, zlasti srnjake, fazane, jerebice, kljunače, zajce. Vse to je bilo seveda tudi na naših jedilnikih, pripravljeno po starih dunajskih receptih in z izvrstnimi omakami, kakršnih danes ni več v naši siceršnji gostinski ponudbi. Seveda pa predstavlja vrhunec Finžgarjevega lovskega odnosa njegova odlična črtica Na petelina in navsezadnje tudi nekdaj zelo popularna ljudska igra Divji lovec.«

Prav je, da ste v filmu obudili tudi spomin na dejstvo, da je bil prav Finžgar tisti, ki je dal pobudo in opravil glavno delo v naporih, da se je odkupila in kot muzejska postojanka ohranila Prešernova rojstna hiša v Vrbi. Danes se to zdi samoumevno, takrat pa?
»Finžgar je nekje zapisal, da mora neskromno priznati, da je bil prav on tisti, ki je ta voz potegnil iz drage. Po naključju se je ohranilo vabilo, ki ga je Finžgar napisal za prvo sejo odbora za odkup in ureditev Prešernove rojstne hiše. Velike naklonjenosti do Prešerna ni občutil le kot literat ali širše kulturnik in Slovenec, ampak tudi zato, ker sta bila sorodstveno povezana po materini strani. Finžgar je bil tudi ‘inovator' glede pridobivanja sredstev za uresničitev tega velikega kulturnega projekta. In na podoben način je šolska mladina zbirala sredstva tudi za odkup in ureditev njegove rojstne kajže v Doslovčah.«

Če prav vem, ste bili vi tisti, ki ste uredili prvo spominsko zbirko v Finžgarjevi rojstni hiši, zdaj pa jo prenavljate?
»Zelo sem ponosen na to, da sem se šolal v časih, ko je bila gimnazija še gimnazija in fakulteta fakulteta! Na gimnaziji smo v četrtem letniku delali maturitetne naloge in naslov moje je bil Finžgarjeva rojstna hiša – etnografski spomenik. Danes bi bil ta naslov nekoliko drugačen, vendar to so že vprašanja za okvire moje vede. Bolj pomembno je to, da sem čez poletje podrobno obredel vse še takrat živeče sorodnike med Žirovnico in Rodinami ter Vrbo, zlasti tiste, ki so v svoji zgodnji mladosti zahajali tudi v Dolenčevo kajžo v Doslovče. Poleg teh sogovornikov sem obiskal še nekatere družine, ki so hranile predmete iz Finžgarjeve rojstne hiše. To je bila osnova za njeno poznejšo ureditev v muzej, ki prikazuje bivalno in s tem kulturno okolje gorenjske kajžarske družine iz 2. polovice 19. stoletja. O tem, kako se je pripravljala ureditev Finžgarjeve rojstne hiše, bi lahko napisal tanjšo knjigo! Sedaj Zavod za kulturo Žirovnica prenavlja najprej spodnji, kletni del hiše, kjer je prikazano pisateljevo življenje in delo. Ta prikaz je bil vsebinsko in oblikovalsko že popolnoma zastarel in zato smo pripravili zares odlično rešitev, tudi s pomočjo in naklonjenostjo arhitekta Matjaža Deva. V teh ne najbolj prijaznih časih je seveda prava sramota, da se moramo ukvarjati z nemogočimi vprašanji financiranja ter izvajati dejanja, ki spominjajo na kulturno beraštvo! Nekaj manjših del in posegov čaka v prihodnje tudi t. i. muzejski del hiše in njeno okolico, ki je ob zadnjih sanacijskih posegih ostala zanemarjena.«

V Finžgarjevem opusu je veliko narodopisnega. Je življenje z njim kaj vplivalo na vašo odločitev za študij etnologije?
»Imel sem veliko srečo, da je bila ena od mojih otroških ‘igralnic' Finžgarjeva delovna soba z bogato knjižnico. Tam sem odkrival knjige, ki so govorile o tem, kako ljudje stanujejo, kako in zakaj se prehranjujejo, kako se razlikujejo načini oblačenja po posameznih območjih Slovenije in sveta, kakšne so razlike v družbenih odnosih in katere oblike duhovnih ustvarjalnosti so sooblikovale ljudi po svetu. Žal je velik del te knjižnice ‘odšel' po Finžgarjevi smrti na dva druga naslova, nekaj pa je le ostalo in predstavlja danes tudi jedro moje osebne knjižnice.«

H koncu gre leto, v katerem se spominjamo pisatelja ob petdeseti obletnici njegove smrti. Vi ste ga počastili s filmom in prenovo spominske zbirke v njegovi rojstni hiši? Kaj pa drugi, je še kdo počastil njegov spomin?
»Kot mi je znano, so se Finžgarja spomnili še v nekaterih krajih njegovega popotovanja. Osrednja proslava je bila v občini Žirovnica, ki pa se je žal nisem mogel udeležiti, ker sem bil na strokovnem potovanju v tujini.«

Vam je morda znano, koliko se Finžgarjeva dela še berejo? V mojih otroških letih je bil roman Pod svobodnim soncem kultno čtivo. Je še?
»O tem nimam podatkov. V zadnjih dveh letih se nekatere založbe spet zanimajo za ponatis romana Pod svobodnim soncem. Pri tem je zanimivo, da so ga prav v zadnjem času kar dvakrat ponatisnili v Srbiji.«

»Gorje narodu, če pognoji travnike z lastno krvjo. Ne bo pasel svojih čred po zelenicah. Sovrag pride in popase s tujo čredo. Sin, če od očeta vse pozabiš, če se ne domisliš niti gomile, kamor zasuješ moj prah, če se napotiš na jug, če odrine narod za soncem proti zatonu, ne pozabi teh besed. Velik bo Sloven, bival bo v mirnih hišah, rejene bodo njegove črede, svobodno sonce mu bo svetilo leto in dan, če bo složen z brati. Če ne, pride tujec, postavi mu peto na tilnik in svobodni postane suženj.« – Te besede govori Svarun sinu Iztoku po bratomorni vojni z Anti. Če v njih »črede« nadomestimo z bankami in podjetji, »tujca« in »sovraga« pa s tujim kapitalom, smo pravzaprav spet oziroma še vedno na (is)tem? Vprašano drugače: v čem je Finžgar še aktualen?
»Menim, da je izbrani citat odlična ilustracija Finžgarjeve aktualnosti tudi danes. Torej pomeni njegovo delo tako spomin in hkrati tudi opomin. Prebiranje Finžgarja bi navsezadnje lahko vnašalo v naša sodobna razmišljanja in dejanja tudi nekaj več samozavesti.«

Samo še dobrih osem let je do 2021, ko bomo obhajali 150. obletnico Finžgarjevega rojstva. Kaj bi morali po vašem do takrat še postoriti v čašt njegovega »lika in dela«? Med Slovenci nasploh in med Gorenjci še posebej?
»Nekaj takega, kar pogosto pravim, da je temeljno izhodišče za vsakokratno življenje s kulturno dediščino. Nobene romantike, nostalgije, trkanja po prsih …, ampak stalno odkrivanje preverjenih spoznanj in modelov, ki nas lahko navdihujejo, spodbujajo k ustvarjalnim iskanjem ter ustvarjanjem novih rešitev. Tudi Finžgarjevo delo nosi v sebi taka sporočila in vsebine.«

Profesor Bogataj, najlepša hvala za vaše odgovore – tudi ti vsebujejo veliko navdihujočih sporočil!