Trenerski poklic dolgoletna želja

Besedilo: Matjaž Klemenc
Kategorija: Šport / ponedeljek, 23. februar 2009 / 06:00

Urška Potočnik, nekdanja odlična plavalka, svoje bogato znanje posreduje mlajšim radovljiškim plavalcem.

Kdaj ste se odločili za prestop v Radovljico in kaj je bil glavni razlog?

»V radovljiški plavalni klub sem prišla leta 1997. Glavni razlog je bil, da je bil klub zelo močan, tu sta trenirali sestri Alenka in Nataša Kejžar ter Tanja Blatnik. V Cirilu Globočniku pa so imeli zelo dobrega trenerja. Videla sem, da lahko napredujem, saj so bile nove klubske tekmovalke izredno močne. Odločitev je bila pravilna.«

Kdaj ste se začeli ukvarjati s plavanjem? Ste se ob plavanju poskusili še v katerem drugem športu?

»S plavanjem sem se začela ukvarjati pri sedmih letih, v domačem klubu Celulozar Krško. V šoli smo imeli preizkus preplavati 12-metrsko dolžino. Kdor je preplaval to razdaljo, je bil povabljen v klub. Sama sem vabilo z veseljem sprejela in začela z vadbo. V začetku je bila bolj igra, kasneje pa je to preraslo v resen trening. Imeli smo profesionalna trenerja Žarka in Jožico Govedareviča. Na oba imam res lep spomin. V študentskih letih sem štiri leta plavala pri Olimpiji, nakar sem odšla v radovljiški plavalni klub. Ljubezen do vode je ostala še danes. Plavanje je bil edini šport, s katerim sem se ukvarjala. Na fakulteti za šport sem morala nekatere športe kar pošteno vaditi, predvsem gimnastiko, da sem dosegla cilj.«

Katere so bile vaše prioritetne discipline?

»Moram poudariti, da je bila moja kariera razdeljena v dva dela. Ko sem bila mlajša, sem plavala vse discipline. V sedmem razredu sem se odločila, da preneham plavati, in po sedmih letih pavze sem se spet vrnila. Po vrnitvi sem plavala samo kratke razdalje, in sicer delfin, hrbtno in prosto. Za daljše razdalje nisem bila konkurenčna, saj je pavza naredila svoje.«

Kaj štejete za svoj največji uspeh v plavanju?

»Za svoj največji uspeh štejem deveto mesto na svetovnem prvenstvu 2001 v Fukuoki na Japonskem v dolgih bazenih. To je bilo v disciplini 50 m delfin, kjer sem postavila tudi državni rekord, ki drži še danes. Imam še en državni rekord, na 50 m hrbtno in sicer v kratkih bazenih. Bila sem na vseh večjih tekmovanjih, razen na olimpijskih igrah. Da me ni bilo na olimpijskih igrah, mi je zelo žal. Mogoče se jih bom udeležila kot trenerka. Nikoli se ne ve.«

Razlika, ko ste še plavali in danes?

»Glavna tema so sedaj te nove kopalke. Sama bi jih prepovedala, predvsem v mlajših kategorijah. Težko je izenačiti pogoje, da jih imajo vsi. Otroci imajo v glavi, da samo zaradi kopalk lahko plavaš hitro, kar prav gotovo ni res. Če nimaš kvalitete, ti kopalke prav nič ne pomagajo. Kar se tiče tehnike, je sedaj veliko več podvodnega plavanja. Kdor tega podvodnega plavanja ne bo obvladal, bo imel zelo malo možnosti v kratkih bazenih. Ob trenerjih je vedno več dodatnih strokovnjakov. Priprave same se spreminjajo. Podobno je tudi pri ostalih športih.«

Po končani plavalni karieri ste se odločili za trenersko delo. Je bila to dolgoletna želja ali ste do tega prišli spontano?

»Vseskozi je bila moja želja postati plavalna trenerka. Prav zaradi tega sem šla študirat na Fakulteto za šport. V tretjem letniku sem vzela trenersko smer - plavanje. To delo, ki ga opravljam, rada delam. Res v tem uživam. Znanje, ki ga dobiš na študiju, je neka osnova. Kasneje se moraš vseskozi izpopolnjevati. Srečo imam, da je tudi moj mož Miha trener in on mi lahko marsikaj svetuje. Sedaj imam izkušnje le z mladimi plavalci. Znati jih moraš pravilno usmeriti, obenem pa moraš biti še dober psiholog.«

Ljubitelji plavanja dobro poznajo močno žensko in moško člansko ekipo radovljiškega plavalnega kluba. Kakšno je stanje v mlajših selekcijah?

»Če pogledam svojo skupino, lahko rečem, da imamo perspektivne plavalce in plavalke. Verjamem, da imamo dober potencial za naprej.«