Reševanje je njihovo poslanstvo

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: Šenčur / ponedeljek, 28. december 2015 / 11:24

Pri sestopu s Kočne sta planinca zašla s poti, ujela ju je noč in zaradi težko prehodnega terena nista mogla v dolino. Na pomoč so jima prišli gorski reševalci ...

Šenčur – To je le ena od zgodb (na srečo se je do­bro končala), ki jih lahko povedo prekaljeni možje, člani Gorske reševalne službe iz Kranja. Kranjsko moštvo šteje 52 reševalcev, Franci Markič, Bine Šter, Tone Štern, Damir Grgurinič, Janez Triler in Matej Kranjc pa prebivajo v občini Šenčur in so tako pogosto predhodnica, ko jih kličejo na intervencijo. Gorsko reševanje poteka v njihovem prostem času (vsi so bodisi zaposleni bodisi imajo lastna podjetja) in je zelo odgovorno početje, saj pri tem tvegajo svoja in življenja ponesrečencev, ki jih rešujejo v gorah. Reševanje dojemajo kot svoje poslanstvo. Ko po mobitelu dobijo sporočilo o intervenciji, pogosto delo izpustijo iz rok in odidejo tja, kjer jih potrebujejo. Da delodajalci temu niso vselej naklonjeni in da tudi sicer vsakdo ne ceni njihovega prostovoljnega dela za druge, vedo povedati sogovorniki, ki imajo v gorskem reševanju že dolgoletne izkušnje.

Največ nesreč v sredogorju

»Vsi smo najprej začeli kot alpinisti, potem pa so nas povabili v gorsko reševalno službo. V Kranju, kjer je bil zelo močan alpinistični odsek, so veliko gradili na mladih,« je povedal Matej Kranjc, med šesterico starosta gorskih reševalcev, ki je začel že leta 1977, od takrat do danes pa zagotovo opravil že več kot sto reševanj. Janez, Bine in Tone so tudi inštruktorji, Janez je poleg tega še reševalec-letalec, Franci vodnik reševalnega psa. Franci in Bine sta reševalca od srede osemdesetih let, Damir od začetka devetdesetih, najmlajši, Tone, pa je izpit za reševalca opravil leta 1999. Območje njihovega delovanja so Storžič, Kočna, Grintovec, Dolgi hrbet in Krvavec. Zimski Grintovec velja, kot pravijo, za najbolj smrtni hrib, tu so reševanja najtežja, največ nesreč pa se sicer zgodi v sredogorju, kamor hodi vse več pohodnikov. Rešujejo padalce, posredujejo pri gozdnih nesrečah, pomagajo, kadar planinci na poti doživijo kap, iščejo zablodele starostnike ... Tudi do dvajsetkrat letno sodelujejo pri takih in drugačnih reševanjih. Temu namenjajo veliko svojega prostega časa: če bi preračunali v dneve, gre za vaje, akcije, reševanja okoli 40 dni letno.

Smrt se jih čustveno dotakne

»Radi imamo naravo in gore, naše prvotno navdušenje nad tovrstno rekreacijo pa je z udejstvovanjem v gorski reševalni službi s pomočjo drugim dobilo tudi globlji pomen,« navajajo sogovorniki skupni motiv, ki jih je privedel v vrste gorskih reševalcev. Ko jih povprašam po najzahtevnejši akciji v zadnjih letih, se spomnijo predlanskega reševanja na Kalškem grebenu, ko sta dvema alpinistoma pozimi v noči odšli na pomoč dve skupini reševalcev, na pomoč pripravljeni pa so čakali tudi sosedje iz GRS Jezersko in Kamnik. Močno je snežilo, v uri je zapadlo 20 centimetrov snega in ko je prva skupina že napredovala do alpinistov, ki sta zašla, je drugi prerezal pot snežni plaz. Alpinista je naslednjega dne rešila prva skupina. »Bila je zahtevna akcija, logistično obsežna (sodelovalo je 40 reševalcev), zaradi zime nevarna, a se je srečno iztekla,« povedo reševalci. Vsako reševanje pa nima srečnega konca. Pri poškodbah je transport še zahtevnejši, tudi v primeru smrti je treba ponesrečenega spoštljivo spraviti v dolino. Smrt se teh klenih in na videz trdih mož tudi čustveno dotakne. Mlajše reševalce na začetku še nekoliko »šparajo«, a tudi s tem se je treba soočiti in sprejeti, da gre za del življenja. Med akcijo, ko je adrenalin še na vrhuncu, je prizadetost še manjša, po reševanju pa nesrečne zgodbe »pridejo za njimi«. Vsak jih doživlja po svoje, vsak ima svoj ventil, kako jih dati iz sebe. Janez denimo pove, da po kaki hudi nesreči naslednji dan ne gre v hribe. Fantje sicer pravijo, da si po takih dogodkih najpogosteje pomagajo s črnim humorjem, toda ko gre za otroke ali prijatelje, ki izgubijo življenje, to ne pomaga. Po nesreči, ki se je gorskim reševalcem zgodila na Okrešlju, so ustanovili sklad, ki štipendira otroke ponesrečenih, pove Matej, ki je soustanovitelj sklada, in doda, da je mogoče za ta namen v vseh gorskih kočah kupiti posebno nalepko GRS.

Pri reševalcih je pomembno, da tudi družine podpirajo njihovo delo. In predvsem, da si moštvo zaupa tudi med seboj, saj so odvisni drug od drugega, neredko tudi življenjsko.