V šolah je danes bolj sproščeno

Visok osebni jubilej je minuli teden zaznamoval nekdanji dolgoletni ravnatelj Gimnazije Kranj Valentin Pivk, ki je praznoval osemdeseti rojstni dan. Ob tej priložnosti smo se z njim pogovarjali o njegovih spominih na del življenja, ki ga je preživel na gimnaziji, in aktualnih dogodkih na področju šolstva.

Sami pravite, da ste na kranjski gimnaziji pustili delček sebe. Kako se spominjate časov, ki ste jih preživeli na gimnaziji kot dijak in kasneje učitelj?
»Moram reči, da je med tistim časom, ko sem bil sam dijak, in časom, ko sem dijake učil, izredno velika razlika. Danes bi marsikdo rekel, da je bil takrat režim policijski. Imeli smo recimo horo legalis, na oglasni deski pa je bilo zapisano, katere filme lahko gledamo, seveda samo do desete ure zvečer. A se ne pritožujem, da smo zaradi tega kaj posebno trpeli. Tudi do profesorjev smo bili bolj spoštljivi. A moram priznati, da se tudi iz časov, ko sem bil učitelj, razen nekaterih izjemnih primerov, ne spominjam kakšnih kritičnih izpadov s strani dijakov.«

Takratno dijaško življenje bi bilo torej današnjim dijakom verjetno precej nepredstavljivo?
»Predmete smo imeli sicer enake, a vzdušje v šolah je danes bolj sproščeno. Tudi materialne razmere so bistveno drugačne, saj mi nismo imeli niti zvezkov. Dobro se spomnim, ko smo šli v tiskarno, ki je bila nasproti gimnazije, da smo dobili odpadni papir, ki smo ga potem uporabili za pisanje. Ko sem prišel nazaj v Kranj kot učitelj, pa so svobodo oziroma dijaško samoupravo še bolj poudarjali kot zdaj. Se mi zdi, da so to zdaj v določenih primerih malce omejili, kar se mi zdi prav.«

Zakaj tako menite?
»Nikoli ne bom pozabil, ko je k meni s seminarja v Bohinju prišla neka mladinka in mi povedala, da so sklenili, da bodo imeli v šolah kadilnice. To je bilo v nekem obdobju proti koncu sedemdesetih let. A sem ji rekel, da dokler bo Pivk ravnatelj, na gimnaziji ne bo kadilnic. Danes je to tako ali tako prepovedano, kar je edino prav.«

Kako pa ste doživljali obdobje, ko ste bili ravnatelj? Ravnatelj ste bili dolgih 22 let – daljši ravnateljski staž je imel na kranjski gimnaziji le še Lovro Krob …
»To obdobje je bilo izredno dinamično. Ko sem postal ravnatelj, je prišel k meni svetovalec, ki je predlagal, da bi vpeljali matematične oddelke. Ko smo se o tem že dogovorili, pa je prišlo obdobje, ko so se tako kot povsod po Sloveniji tudi na Gorenjskem množično odpirali pedagoški oddelki. Treba je bilo namreč izšolati pedagoški kader, ki ga je takrat primanjkovalo. Kmalu zatem pa je prišla še reforma usmerjenega izobraževanja. Zato smo začeli ugotavljati, da imamo premalo prostora, in smo ob podpori celotne Gorenjske na nekdanjem dvorišču zgradili prizidek. Tako nisem bil le ravnatelj, ampak tudi gradbenik. Usmerjeno izobraževanje je sicer imelo določene pozitivne stvari, a se je verjetno kljub temu pričakovalo več, kot je bilo mogoče izpeljati. Zato smo že takrat začeli razmišljati o vrnitvi gimnazije. Sredi osemdesetih let so obstajale posebne izobraževalne skupnosti, jaz sem bil v tisti za naravoslovne področje, in že takrat smo razmišljali, da bi znotraj tega programa vpeljali neko splošno smer. Kmalu po tem so oblikovali posebno skupino pri zavodu za šolstvo, v kateri sem bil tudi sam, in takrat smo dejansko začeli pripravljati gimnazijski program. Leta 1991 smo tako vpisali prve gimnazijske oddelke.«

Starejši ko smo, drugače gledamo na generacije, ki prihajajo za nami. Kako so se spreminjale generacije dijakov kranjske gimnazije skozi vaše oči?
»Če nekaj stalno spremljaš, verjetno teh sprememb ne opaziš. To je nekakšna organska rast, malenkosti niti ne opaziš in jih avtomatično vključiš. Večje so bile spremembe na organizacijskem področju – od splošne do pedagoške gimnazije in potem do treh programov in znova do enotne smeri.«

Omenili ste že, da se je odnos med profesorji in dijaki pa vseeno malce spremenil?
»Mislim, da se je odnos med dijaki in profesorji tudi pozitivno sprostil. V štirih letih, kar sem sam obiskoval gimnazijo, sem bil trikrat v zbornici. Menim, da ni nič narobe, če dijak pride v zbornico in se pogovarja s profesorjem. V tem smislu pa so se ti človeški odnosi poglabljali, kar je po moje tudi prav.«

Včasih je veljalo, da se na gimnazije lahko vpišejo le učenci z najboljšim učnim uspehom in so torej predstavljale bolj elitne šole, danes pa bi bili vsi radi gimnazijci. Kako vi gledate na to, da se danes že skoraj polovica učencev zaključnih razredov odloči za vpis na gimnazijo?
»Ko sem bil sam dijak, je bilo včasih tudi vprašanje, ali si materialno sploh lahko privoščiš šolanje na gimnaziji. Meni je to uspelo po naključju, saj sem imel že dokumente, da grem za čevljarja v Alpino. Kot ravnatelja so me pogosto vabili po šolah, da sem predstavil gimnazijo. Staršem in prihodnjim dijakom sem vedno povedal: če imate ambicijo, da boste šolo nadaljevali na višji in visoki stopnji, v celoti priporočam gimnazijo. Sicer pa je boljša strokovna šola.«

Vse večjemu vpisu v gimnazijske programe so se danes prilagodili tudi na drugih šolah, tako da je vse več tudi strokovnih gimnazij. Kakšno je vaše mnenje o strokovnih gimnazijah?
»Mislim, da niso potrebne. V čem pa je razlika, mogoče imajo zgolj kakšen dodaten strokovni predmet. Še vedno trdim, da je za vpis na univerzo potrebna splošna srednja šola, ki ponuja dovolj široko naravoslovno znanje. V časih, ko smo imeli tri programe, so praktično vse fakultete sprejemale dijake z naravoslovno matematične smeri, že nekoliko manj s pedagoške, še manj pa z računalniške. Ta smer je bila namreč že bolj strokovno specifična, na fakultetah pa je bilo zaželeno široko znanje.«

Generacije so vse manjše, gimnazijskih programov pa tudi na račun strokovnih gimnazij vse več. Ali po vašem gimnazije v boju za dijake izgubljajo kakovost?
»Tega si ne upam trditi, saj se že 17. leto s tem neposredno ne ukvarjam več, če pa človek malce spremlja vse skupaj, vseeno lahko ugotavljam, da se kakovost nasploh niža. Že glede na to, koliko dijakov se vpisuje v gimnazije – v mojem času je bil zgolj en oddelek gimnazije in leta 1953 nas je maturiralo 36 dijakov, nazadnje, ko sem bil ravnatelj, pa smo imeli kar 36 oddelkov. Po drugi strani pa sodobna tehnologija in ogromna količina strokovne literature današnjim generacijam omogoča, da tudi zunaj šole pridobijo široko splošno izobrazbo. Tako tudi vnuki lahko poučujejo stare starše, kar se dogaja tudi pri meni.«

Ali po vašem Kranj potrebuje še eno samostojno gimnazijo, čeprav je strokovna?
»Zame, brez zamere, je to politična poteza. V Mariboru so na podlagi enakih argumentov šole združevali, tukaj pa ustanavljali. In zakaj jo v Radovljici ukinjajo, tukaj pa ustanavljajo? Je pa res, da smo v začetku devetdesetih let že razmišljali, da bi bila v Kranju še ena gimnazija, in sicer športne in splošne smeri. Čeprav so bili v Kranju temu vsi zelo naklonjeni, pa se na republiški ravni ni izšlo. Ob tem je treba povedati, da so imeli takrat, ko smo se v Kranju potegovali za drugo gimnazijo, v Celju, ki je bil po številu prebivalcev takrat primerljiv s Kranjem, tri. Še eno šolo smo si želeli predvsem zaradi pomanjkanja prostora, saj je bila šola s 36 oddelki absolutno prevelika.«

Po drugi strani pa šolska politika poskuša prihodnje dijake preusmeriti na poklicne šole z omejevanjem vpisa v gimnazijske programe. Kako to komentirate?
»Obnavljamo usmerjeno izobraževanje. Načeloma je to sicer potrebno in v tem ne vidim nič slabega, a če poskušaš nekoga na silo usmeriti, menim, da ne bo uspel. Drugače pa se zavedam, da je strokovnih in poklicnih šol premalo.«

Kranjsko gimnazijo je v zadnjem času zaznamovalo po mnenju nekaterih sporno poslovanje s podjetjem tam zaposlenega profesorja. Se tudi vam zdi to sporno in kako bi v tem primeru ravnali vi, če bi bili ravnatelj?
»Čisto odkrito mislim, da tega ne bi smeli početi, saj se to lahko potem izkorišča. Tudi če je vse čisto, se najde kdo, ki bi rekel, da ni vse prav. Zato se je temu bolje izogniti.«