Vedno potuje s soncem

Lani septembra je slikarka Barbara Demšar iz Škofje Loke s še štirimi slovenskimi slikarji mesec dni preživela v umetniški rezidenci v Abu Dabiju v Združenih arabskih emiratih. Čudovite izkušnje drugačne kulture ne morejo zamenjati domačih Vincarij, vedno pa je z njo sonce: na nebu, na njenih slikah in v duši.

Savdski princ Badr bin Abdullah bin Mohammed Al Farhan Al Saud iz Združenih arabskih emiratov je 15. novembra lani na dražbi hiše Christie's v New Yorku kupil več kot petsto let staro sliko Leonarda da Vincija, imenovano Salvator Mundi (Odrešenik sveta) za nekaj več kot 450 milijonov dolarjev, kar je najvišja cena za kakšno sliko doslej. Zdaj je na ogled javnosti v tako imenovanem Louvru v glavnem mestu Abu Dabi, kjer ste mesec dni v septembru v skupini slovenskih likovnih ustvarjalcev gostovali v tamkajšnji umetniški rezidenci ...

»Žal se je to zgodilo po tistem, ko smo se iz Abu Dabija že vrnili v Slovenijo, sicer dvomim, da si slike ne bi šli tudi pogledat.«

Kako slovenska slikarka za mesec dni pristane v slikarski rezidenci sredi arabskega sveta?

»Več načinov je. Na začetku vseh pa je najbrž Slovenka Nataša Slak Valek, ki predava na univerzi v Abu Dabiju in je dobra znanka ljubitelja umetnosti Ahmeda Al Yafeija, ki se je v preteklosti ukvarjal z nafto, zdaj pa deluje kot mecen umetnikov in je lastnik več galerij ter centra Art Hub.«

Prebral sem, da je v njem doslej ustvarjalo že vsaj petsto umetnikov iz sedemdesetih držav, ki so ustvarili več kot 3.500 umetniških del. Tokrat so prvič gostili skupino slovenskih umetnikov ...

»Leto pred nami je bil tam v mednarodni skupini slikar Etko Tutta, tokrat pa je Slak Valekova poskrbela za aranžma petim slovenskim umetnikom. Sama sem vabilo za udeležbo v slovenski ekipi potem prejela od strani ljubljanske galerije Hest, s katero sodelujem že vsaj petnajst let. Posredovali so mi, tako kot še vsaj desetim, petnajstim umetnikom, ponudbo za prijavo. To so poslali tudi s stanovske Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov. Med prijavljenimi so potem peterico izbrali selektorji v Abu Dabiju. Poleg mene so to bili še Klemen Brun, Maša Gala, Jože Šubic in Aljaž Vidrajz.«

Sami že imate izkušnje z ustvarjanjem tujini, pred leti ste bili v slovenski rezidenci v Parizu, pred več kot petnajstimi leti ste se študijsko mudili v Vermontu v Ameriki. Arabski svet je bil za vas najbrž nov izziv?

»V tem delu sveta še nisem bila, zato sem si seveda želela spoznati novih kultur, običajev in njihov pogled predvsem na likovno umetnost. Kaj je lepšega kot priložnost, da te nekdo ves mesec gosti, ti pa lahko neobremenjeno slikaš. Res pa je, da gre za povsem drugačen svet, kot smo ga vajeni pri nas. Meni se je ta zdel zanimiv, ampak zdaj ob pogledu nazaj vem, da tam nikoli ne bi živela. Naša Vincarška grapa mi je veliko bližja. Sicer rada grem, vedno znova pa se veselim tudi vrnitve domov. Slovenija z naravnimi lepotami je nekaj najlepšega. Na majhnem prostoru imamo vse, morje in visoke gore, predvsem pa vse letne čase. Na arabskem polotoku je zelo vroče, ali pa te pod največkrat premočno klimo zebe.«

V kakšne delovne pogoje ste torej prišli, kako so vas sprejeli v Abu Dabiju?

»Vsak je na voljo dobil svoj atelje, velik okrog dvajset kvadratnih metrov. Lep in svetel, le zaradi konstantne klime nekoliko prehladen. Nad ateljejem smo imeli mala stanovanja, sobo z mini kuhinjo in kopalnico. Vsi skupaj pa smo se srečevali v veliki dnevni sobi. Malo stran je bila jedilnica. Kuharica s Filipinov nam je sprva pripravljala predvsem evropsko hrano, ocvrt krompirček, zrezke in podobno, potem pa smo se le uspeli dogovoriti, da želimo pokušati tudi tamkajšnjo hrano.

Vedeli smo, da bo vsak dobil tri velika platna 120 krat 150 centimetrov, ki smo jih bili dolžni pustiti gostiteljem. Barve in druge materiale, ki jih vsak od nas uporablja pri delu, naj bi prinesli s seboj, seveda pa je vse možno kupiti tudi tam. Jaz sem si prinesla ročno izdelan papir, nekaj čopičev, glavne barve, ki jih uporabljam. Pol kovčka je bil umetniški material, druga polovica obleke in ostale potrebščine.«

Vsekakor spodbudno za delovni zagon v sicer za naše razmere zelo vročih krajih?

»Temperaturne razlike so res velike. Če je zunaj večinoma med 35 in 40 stopinj, recimo sprehod po deveti uri bi bil prava kazen, so nas v ateljejih klime hladile na 17 stopinjah Celzija. Sprva sem morala biti v flisu, kasneje pa so nam temperaturo v ateljejih le dvignili na neko znosno raven.

Sicer pa nas je gostitelj Ahmed prvi teden predvsem vozil naokrog in razkazoval svoje mesto in državo. Med drugim nam je pokazal tudi obe njegovi prodajni galeriji v Abu Dabiju in Dubaju. Sami smo sicer komaj čakali, da začnemo slikati. Potem smo bolj ali manj dneve preživljali v svojih ateljejih.«

Vaš gostitelj Ahmed vas je popeljal tudi v puščavo ...

»V puščavi, v kraju Liwa, približno dve, tri ure vožnje iz Abu Dabija, ima svojo depandanso. Ahmed nas je tja peljal enkrat na teden, recimo temu na počitek. Sredi ničesar je na voljo tudi bazen, ki si ga lahko privoščiš po tem, ko se sprehodiš po puščavskem pesku. Imeli smo tudi možnost prespati zunaj pod zvezdnatim nebom. Ko se zazreš v nebo, na njem zasveti milijon zvezd. Noro.«

Kako ste občutili brezmejnost peščene pokrajine?

»Brezmejnost puščavske pokrajine je res veličastna, kar je name ljubiteljico narave naredilo močan vtis. Če temu dodamo še sončne vzhode in zahode, je slika popolna.«

S klopotačami in škorpijoni ...

»Ničesar tako nevarnega nismo zasledili. (smeh) Seveda pa smo na vsakem koraku videvali kamele. Obiskali smo celo dražbo, na kateri najboljše kamele dosegajo milijonske vsote.«

Ko sva že pri kamelah – obiskali ste tudi galerije s slikami tamkajšnjih umetnikov. Kakšna je njihova umetnost? Menda se slikarji v arabskem svetu znajo prilagajati trgu – tudi na račun lastne umetniške govorice, ki tako mogoče ostaja v drugem planu?

»Njihovo slikarstvo je precej drugačno od našega. Kar smo videli v Ahmedovih galerijah v Abu Dabiju in Dubaju, je moderna umetnost, ampak na tradicionalni način. Motivi so klasični, od portretov šejkov do podob s kamelami, ki so nasploh zelo priljubljena tema za slikanje. Na vsak način so motivi na slikah vedno prepoznavni.«

Pravo nasprotje abstraktnim slikam, ki so del značilnega likovnega izraza vas in vaših kolegov ...

»Mogoče se je to prepoznalo tudi v tem, da na razstavi, ki smo jo imeli ob koncu našega bivanja v Abu Dabiju, nismo kaj dosti prodali. Obiskovalci so naša dela občudovali, kupili pa nič. Na licu mesta je le Jože Šubic prodal dva ženska čevlja iz keramike.«

Koliko del ste sicer ustvarili v tem mesecu. Ste dela pustili v Abu Dabiju?

»Naslikala sem vsaj dvajset slik. Tri večja dela za gostitelja, potem pet slik srednjega formata in še več kot deset manjših del v merah trideset krat trideset centimetrov. Vsi smo svoja dela pustili v prodajo v Ahmedovih galerijah.«

Ste obiskovalce imeli tudi v ateljejih med svojim delovnim časom?

»Ahmed nas je obiskoval vsak dan, včasih je s seboj pripeljal tudi kakšnega prijatelja, enkrat tudi svojega sina … Nataša Slak Valek je pripeljala študentke z univerze, ki so nas intervjuvale in posnele tudi kratke filmčke. Takrat sva se morali dekleti primerno obleči, kar pomeni ruto okoli vratu, dolge hlače ali krilo in dolgi rokavi.«

Ste sami v svoj siceršnji likovni svet uvajali kakšne »novosti«, je puščavski pesek v vašem delu pustil kakšne sledi?

»Hočeš nočeš drugačno okolje in ambient vplivata nate in na tvoj umetniški izraz. Puščava z vsemi barvami je že tako ali tako zelo blizu moji likovni pokrajini, tokrat pa sem na slike dodajala tudi ornamente, ki so v arabskem svetu prisotni na vsakem koraku, na oblačilih, fasadah ...«

Vaše slike so v zadnjih letih postale bolj svetle, bolj optimistične. Kako so jih videli Arabci?

»Odzivi so bili zelo pozitivni. Pravzaprav je svet tam doli na neki način tudi moj svet. Včasih sem se počutila, kot bi prišla domov v svoje slike. Puščava, ki jo označuje velika prostranost, kar pomeni svobodo, odprtost in s tem energijo. Lahko rečem, da sem si v tem smislu kar dala duška.«

Vaše slike z elementi sonca, lestve, nekakšnih polkroglih oblik prinašajo tudi simbolne pomene. Krajine delujejo kot osvetljeno vesolje točk in črtnih risb, ki videno povezujejo v harmonično celoto ...

»Kar slikam, je moje občutenje sveta. Mogoče me ti elementi določajo bolj kot sama krajina. Sonce je simbol mojega navdušenja nad življenjem in znak, da vse to, kar delam, delam iz užitka in z ljubeznijo. Ljudem je to najbrž blizu, ker oddaja toplino, ker žari in je nasprotje temačnosti in brezupa.«

Sonce je vsekakor vaš osrednji motiv.

»Sonce je zame najbolj pomembno. Brez sonca ni življenja. Vsak dan vzide in zaide, vmes pa sije in se ga nikakor ne naveličam. Nasprotno, vedno znova ga občudujem in obožujem. Sicer pa na moje likovne krajine vpliva tudi moje občutenje bivanja nasploh. Zaradi bolezni, ki jo imam, na vsak dan gledam kot na darilo. Saj veste, kako razmišljamo ljudje, šele ko nečesa nimaš, se zavedaš tistega, kar imaš.«

Kako ste sicer občutili arabski svet, kakšne so najbrž bile vaše izkušnje izven ateljeja?

»V sami rezidenci in povsod, kamor smo šli, so nas obkrožali sami prijetni ljudje. Vedno so nam bili takoj pripravljeni pomagati, če so le znali in zmogli. Seveda pa je mogoče kaj hitro spoznati, da je to še vedno moški svet. Ko sem šla kdaj v trgovino kakih dvesto metrov stran od ateljeja, je šel z menoj vedno eden od kolegov slikarjev. A ne zato, ker bi bilo nevarno, tam ženske pač ne hodijo same v trgovine ali na tržnico. Res, da mi ni nihče nič rekel, ko sem šla enkrat nalašč sama, ampak ni prijeten občutek, ker te vsi gledajo, kot da si v centru dogajanja. Kolikor ljudi, toliko pogledov je na tebi. Če je ob tebi moški, tega ni. Na veliki tržnici, kjer je bilo več sto ljudi, so bili tako prodajalci kot kupci tako rekoč izključno moški.«

Pa vendarle, če se ne motim, so prav lansko jesen sprejeli zakon, da odslej tudi ženske lahko vozijo avto?

»Mediji po svetu so se res navduševali nad tem zakonom, ampak so kaj kmalu ugotovili, da bodo ženske lahko vozile, če jim bo seveda mož dovolil. Za ta preskok bo najbrž potrebnih še veliko naslednjih let.«

Zanimivo. Kljub temu da se mnogi sinovi iz višjih družbenih slojev izobražujejo v zahodnih državah.

»Tudi naš gostitelj Ahmed se je šolal v Ameriki in na Japonskem, ampak zakaj bi nekaj spreminjal, če za to ni potrebe. Sam ima pet avtomobilov, a tako kot mi naenkrat lahko vozi samo enega. Vedno on sam ali šofer.

To je svet dveh kontrastov, bogatih ljudi na eni in revnih na drugi strani. V Abu Dabiju in Dubaju vidimo visoke zgradbe, bogate avtomobile, neizmeren luksuz, ko gremo malo ven iz mest, mogoče zgolj v predmestje, pa je slika povsem drugačna. Tam so cela naselja, kjer živijo delavci iz Pakistana, Afganistana, Indije … Po pet jih biva v eni sobi, delajo pa za dvesto do tristo dolarjev na mesec. Na eni strani vse, na drugi strani nič.«

Sami ste sicer zelo odprti za ustvarjanje na delavnicah in kolonijah doma in po svetu. Imate tudi letos kaj v načrtu?

»Rada potujem v druge države in spoznavam nove ljudi. Kolikor se da in če me povabijo. Letos se bom v juniju udeležila kolonije Alpe-Adria Art v sosednji Avstriji.«

Kako dandanes preživi oziroma konec s koncem poveže slikarka s statusom samostojnega kulturnega delavca?

»Vsak izmed nas ima neko svojo pot. Te se sicer precej razlikujejo, dejstvo pa je, da ob slikarstvu ali kiparstvu za preživetje večina počne še kaj zraven, uči, predava, vodi likovne delavnice, mnogi se ukvarjajo z oblikovanjem. Tudi sama se ukvarjam z grafičnim oblikovanjem, kjer zaslužim osnovo, ki mi omogoča, da lahko slikam. Tako nisem obremenjena s tem, ali bom sliko lahko prodala ali ne. V zadnjem letu pa sem si vzela leto samo za slikarstvo. V lanskem letu sem v ZDA dobila dve štipendiji, ki mi omogočata nekaj brezskrbnosti. Na Fundacijo Gottlieb sem se prijavila, ker izpolnjujem pogoj dvajset let dela v slikarstvu. Poslala sem fotografije štiridesetih svojih del in bila izbrana med 393 prijavljenimi z vsega sveta. Druga štipendija fundacije The Pollock-Krasner Foundation pa je namenjena umetnikom, ki imajo zelo malo denarja. Tu pa sem morala poleg desetih del predložiti množico dokazil, od dohodninskih napovedi do gmotnega stanja zadnjih treh let.«

Kako pridete do pravih naslovov tovrstnih fundacij?

»V tem smislu sem kar aktivna in na internetu najdem marsikaj zanimivega. To pomlad, natančneje 25. aprila, bom sodelovala na razstavi v New Yorku, a moram reči, da so tokrat drugi našli mene. Galerija, ki ima zaposlenega človeka, ki po različnih portalih na internetu išče zanimive umetnike po vsem svetu, me je povabila na skupinsko razstavo z naslovom Nebo in zemlja. Razstavljali bomo izbrani avtorji, vsak s po nekaj deli, sama se bom predstavila s štirimi slikami srednjega formata. Razstava bo prodajna.«

Ste sami določili ceno slikam?

»Dali so mi na izbiro, pa sem odločitev prepustila njim, saj veliko bolje poznajo tamkajšnji trg umetnin. Njihova merila so drugačna kot naša, ki jih obremenjuje naš prostor, kjer trg umetnin tako rekoč ne deluje.«

Kaj menite o odnosu Slovencev do likovne umetnosti?

»Tu ne gre dajati nekih posplošenih ocen, češ eni imajo denar, pa niso za umetnost, drugi, ki so za umetnost, pa ga nimajo. Kot sem rekla, mislim, da trg umetnin pri nas res ne deluje, zato se moramo umetniki sami boriti za lastno predstavljanje, bodisi na internetnih portalih bodisi na razstavah v galerijah. Rada razstavljam, saj tako lahko vsake toliko časa pokažem, kaj sem novega ustvarila. Je pa res, da sama ne delam samo zato, da bi prodala. To še najmanj, saj delam zato, ker to, kar delam, tudi čutim in živim. Kar so moje slike, sem jaz.«

In svet, ki je, postaja vse bolj »čuden« ...

»Temu se ne pustim preveč vplivati. Živim v svojem svetu, ki je lep, ker si takega tudi sama naredim. Seveda se me stvari, ki se dogajajo v svetu, dotaknejo, a jih poskušam pustiti zunaj. Saj poznate tisto o do polovice napolnjenem kozarcu. Eni bodo rekli, da je kozarec napol prazen, drugi, da je napol poln. Jaz sodim med slednje in tak je tudi moj pristop do sveta.«