Neomajni v veri v svobodo
Pri Brdarju v Vinharjah so prejšnjo soboto pripravili tradicionalno srečanje v spomin na poljansko vstajo decembra leta 1941. Srečanje predstavlja prvi dogodek v sklopu prireditev Po stezah partizanske Jelovice.
Vinharje – »Kaj si lahko danes, po 74 letih od poljanske vstaje, mislimo o svojih prednikih, junaških možeh in ženah, ki jih je v vstajo gnala želja po izgonu okupatorja in misel na svobodo?« se je na prireditvi vprašala slavnostna govornica, podpredsednica Zveza združenj borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja Slovenije Ljubica Jelušič. Da bi premagali okupatorje, je spomnila, so se morali boriti štiri dolga in krvava leta. In dodala, da so bili v svoji veri v svobodo in pravičnost neomajni, čeprav so številni to plačali s svojim življenjem.
K poljanski vstaji, je spomnila organizatorka prireditve Milena Sitar, je veliko pripomogla takratna nemška okupacijska oblast, ki je začela izvajati raznarodovalno politiko z izgonom najprej vseh vplivnih, narodno zavednih izobraženih prebivalcev. »To je sovpadlo s sklepom jugoslovanskega partijskega vodstva, da mora tudi v Sloveniji priti do množične vstaje,« je pojasnila in dodala, da so tako že v začetku decembra 1941 ustanovili Poljansko četo, ki je predstavljala osnovo za vstajniško delovanje. V vsesplošni partizanski mobilizaciji so se po besedah Ljubice Jelušič oblikovale ali popolnile posamezne čete, Cankarjev bataljon, ki je imel pred vstajo 70 mož in žena, pa je v kratkem času pridobil 340 pripadnikov. Med njihovimi pomembnejšimi uspehi je bil napad na vod nemškega rezervnega bataljona v Rovtu v Selški dolini. »Ta akcija je pomembno pripomogla k preskrbi z bolj sodobnim orožjem in strelivom.«
Ob tem je Ljubica Jelušič z obžalovanjem ugotavljala, da živimo v svetu, ki se vojnam, kljub zavedanju o strahotah v preteklosti, še ni odpovedal. »Vsak dan srečujemo žrtve teh vojn na begunskih poteh v Evropo. Prihajajo iz Sirije, Iraka, Afganistana, iz Afrike, od vsepovsod, kjer oboroženi spopadi različnih vojsk in tolp krojijo vsakdanjik.« Prepričana je, da če bi lahko spregovorili z glasom poljanskih vstajnikov, ki jih ni več med nami, bi morali vsem, ki te dni glasujejo za vojno, sporočiti, naj glasujejo, da se vojna ustavi.