Življenje je teklo dalje

Ptice so balzam za dušo, 2. del

... »Eni zmešani babi se pa že ne bom pustil izsiljevati, sem robantil po hiši, da so se me tisti dan vsi bali. Pa bi, verjemite, najraje jokal, tako me je prizadelo obnašanje ta mlade. Vnuka sta lahko prihajala na obiske le tedaj, ko je imela polne roke dela ali je ni bilo doma. Ne morem povedati, kako sem ju imel rad. Hodila sta za menoj, me spraševala, se smejala in tudi onadva sta ljubila ptice.«

Tine glasbene šole nikoli ni videl od znotraj, a je kljub temu znal igrati na harmoniko, kitaro, violino, orglice in piščalko. Pravzaprav na vsak instrument, ki ga je dobil v roke. Prsti so mu kar sami zleteli po tipkah in hitro ulovili prave tone. Ena od hčera je bila čisto 'njegova', danes je pianistka, živi na Švedskem, kjer je poročena in poučuje na glasbenem konservatoriju. Kadar snahe ni bilo doma, je igral na orglice, ptice so ščebetale, vnuka pa sta vriskala od sreče. Pa mu nekoč snaha vrže v obraz, da bosta njena otroka fina gospoda, ko odrasteta, da ne bosta kmetavzarja, kot je on, zato mu je prepovedala, da se na kakršenkoli način vtika v njuno glasbeno vzgojo.

»Dokler nismo dobili Hildice k hiši, o ženskah več kot toliko sploh nisem razmišljal. Tako in tako sem se poročil z Anico, svojo mladostno ljubeznijo, druge pa pozneje nisem niti pogledal. Sploh me ženske niso zanimale. Včasih sem kje ujel na ušesa, da je kakšna svojega dedca spravila s hudobijo v grob, a sem le zamahnil z roko, ter si dejal, ja, prav mu je, kaj ji je pa to dovolil. Ob Hildici pa se je vse obrnilo na glavo. Pozneje, ko sem bolje spoznal še njeno mamo, mi je bilo vse jasno. Bili sta prav posebna sorta žensk: na začetku je od njiju teklo med in mleko, vse bi dali, ko sta z besedami božali in se dobrikali, a ko sta ugotovili, da imata žrtev na povodcu, sta pokazali kremplje. Iz govoric, ki so prišle tudi na moja in ženina ušesa, sem razbral, da je bila ženska, sinova tašča, noseča z nekim drugim, potem pa jo je ta pustil in čez noč je ujela naivneža, ki jo je poročil, otroku pa dal svoje ime. Ko sem to slišal, me je stisnilo pri srcu. Kaj pa, če je tudi Hildica storila kaj podobnega in je tudi prvi vnuk podtaknjen? Misel me je vedno bolj razžirala. Nenazadnje tudi zato, ker sem si edino na tak način lahko razlagal Hildičino žlehtnobo – tako do lastnega moža, mojega sina, kot do nas, drugih. A na glas si nisem upal ničesar reči. Vnuka sem imel preveč rad, da bi mu uničil življenje. Sem se pa zaklel, da se hudobnici ne bom pustil maltretirati. Tudi zelo pomembno delo sem izpustil iz rok, ko sem opazil, da je ni doma, ter se posvetil fantoma. Po navadi ju je zaklenila v stanovanje. Takoj ko je izginila za ovinkom, sem ju šel odklenit. O, kako sta me bila vesela! Mlajši, ki je bil bolj poreden, je zmeraj šepal, saj je moral pogosto klečati na polenih. Nekaj časa sem opominjal sina, naj na otroka bolj pazi, a je le skomignil z rameni. Zdelo se mi je, da ima že s tem, da pazi nase, preveč opraviti. Otroka sta bila zelo zvedava, ves čas sta me spraševala, zakaj je to, zakaj ono. Odgovarjal sem jima po najboljših močeh. Nekoč me je starejši presenetil z vprašanjem, zakaj ju imam rad, ko pa mama trdi, da sem pokvarjen star smrduh. Imelo me je, da bi zajokal. Potem pa sem ubožčka stisnil k sebi in jima zaupal, da ju bom imel vedno rad in to zato, ker imam srce na pravi strani. Ja, lepe trenutke smo doživljali, če zmaja ni bilo doma! Pozneje, ko sta že obiskovala osnovno šolo, sta mi brala iz knjig, tudi kakšno pesmico smo se naučili skupaj. Vmes so se počasi, drug za drugim, poročili še preostali otroci. Najbolj sem trpel, ko se je hči odločila, da gre najprej študirat v Zagreb, potem pa jo je pot zanesla še na Dunaj. Tam je spoznala moža in se kasneje preselila na Švedsko. Še danes, ko sem že star kot zemlja in tudi ona ni več rosno mlada, jočem kot otrok, ko nas obišče. Toliko časa jo stiskam k sebi, da me drugi opomnijo, da pretiravam,« se zasmeji Tine.

Hildica je vedno pogosteje odhajala od doma, možu je sicer dejala, da zato, ker gre v mesto, kjer je imela največ strank. V resnici se je dobivala z nekim moškim, in ko je z njim zanosila, svojih stranpoti ni več mogla skrivati. Pa tudi sovaščani so jo opravljali, saj so jo videli z njim zdaj tu zdaj tam.

»To so bili za vso družino zelo težki in boleči trenutki. Smilil se mi je sin, ker jo je imel resnično rad, pa mu je zasadila nož v hrbet. Smilila sta se mi vnuka, saj ju je vedno bolj sovražila. Kar naprej je pela šiba, njun jok pa se je slišal daleč naokoli. A nihče se je ni drznil vprašati, kaj misli. Sin je povedal, da tretji otrok ni njegov, saj nista že lep čas spala skupaj. A je potem usoda 'pošlatala' tudi Hildico. Ko je imela že vse pripravljeno, da se preseli k svojemu novemu, je izvedela, da iz te moke ne bo kruha, da je že poročen. V jezi je začela razbijati po stanovanju in od kuhinje, ki jo je sin naredil sam, malo tudi z mojo pomočjo, ni ostalo dosti. A bi ji to še odpustil, res bi ji! Zvečer, ko smo že vsi spali, se je splazila še v ptičnico in podušila vse ptice, ki so ji prišle v roke. Zavila jim je vratove, eni za drugo. Jokal sem kot otrok, ko sem jih hotel zjutraj nahraniti. Mislil sem, da bom umrl od žalosti. Ne vem, kaj bi v tistem trenutku naredil z baburo, a je že navsezgodaj izginila in s seboj odpeljala toliko, kot je zmogla stlačiti v avto. Otroka je, hvala bogu, pustila sinu. Po ženinem odhodu se je začel pobirati, tudi pil je veliko manj kot prej. Z ženo sva mu veliko pomagala, da je sploh začel skrbeti za sinova! Povem vam, res smo imeli pekel. Minilo je leto, morda tudi dve, ko se je moja ptičnica ponovno napolnila, sinu so se vzravnala ramena in tudi vnuka mame, ki ju je čisto pozabila, nista več pogrešala. Bila sta pridna v šoli, mlajši se je malo težje učil, a nič zato. Vsi smo ju imeli radi takšna, kot sta bila. Ne vem, ali so bili še kje otroci deležni toliko ljubezni kot ravno onadva! S pomočjo ptic, zlasti kukavice, sem jima razložil vse o njuni mami. Pa sta razumela. Morda še toliko lažje, ker je bila res slaba ženska. Pozneje smo slišali, da je rodila hčerko, da pa je tisti, ta oženjeni, k njej še kar naprej hodil. Res je morala biti nora nanj!«

Pri sedemdesetih letih je Tinetu umrla žena. To je bil zanj hud udarec, saj sta se imela rada malodane šestdeset let. Čez približno dve leti se je oženil njegov najljubši vnuk. Ko je dobil v naročje prvo pravnukinjo, je spet jokal od sreče. Tudi njej je že zgodaj igral na orglice, otrok pa se ga je držal za hlačnice vsakič, ko je šel krmit svoje ptice. Ker tudi njemu bolezni niso prizanesle, so ptice krmili praktično vsi, ki so živeli pod skupno streho.

»Povezovale so nas in nam lajšale bolečine, ko so se nam dogajale hude stvari,« je še dodal na koncu. Govorjenje ga je utrudilo, pokašljeval je, a me je še potem, ko sem že stala med vrati, tolažil, da to ni nič hudega.

(Konec)