Dekle na vlaku
»Številka petnajst je zelo podobna drugim hišam ob tem delu proge – dvonadstropni viktorijanski dvojček, s pogledom na ozek, lepo oskrbovan vrt, ki se nadaljuje še kakšnih deset metrov do ograje, onstran katere je zaplata nikogaršnje zemlje, dokler ne pride do železniške proge. Hišo poznam na pamet. Poznam vsako opeko, poznam barvo zaves v spalnici zgoraj (bež s temno modrim potiskom), vem, da se na okenskem okvirju v kopalnici lušči barva in da na delu strehe tam čez na desni strani manjkajo štirje strešniki. Vem, da ob toplih poletnih večerih Jason in Jess, ki živita v tej hiši, včasih zlezeta skozi veliko drsno okno in potem posedata na provizorični terasi na strehi kuhinjskega prizidka. Popoln, zlat par sta. On je temnolas in čokat, močan, zaščitniški, prijazen. Krasno se smeji. Ona je ena tistih drobnih žensk, ki so kot ptičke, lepotica blede polti s svetlimi, kratko postriženimi lasmi. Ima ravno pravšnjo obliko glave, da ji to pristaja, izrazite ličnice, lisasto posejane s pegami, lepo čeljust …« (Str. 14–15)
Gornji stavki ne dajo slutiti, da so iz kriminalke (The Girl on the Train, 2015), zadnji čas ene najbolj branih na svetu. Bral sem jo v bolnišnici in sem ji hvaležen, ker mi je zapolnila dolge ure čakanja. V zgodbi nastopajo tri Londončanke in druge osebe, s katerimi se usodno zapletejo. Omenjeno hišo ena od njih gleda iz vlaka, s katerim se vsak dan dvakrat pelje mimo. Rachel je njeno ime, mož Tom jo je zapustil, nista mogla imeti otrok in z leti se je povsem zapila. Poročil se je z Anno, z njo ima hčerkico, sčasoma se zaplete še s »ptičko« iz gornjega odstavka, ki ji je v resnici ime Megan. Ta je v rosni mladosti med kopanjem (po nesreči?) zadušila svojo hčerko, ko je zaspala v kadi, tudi ona z možem Scottom (zgoraj je Jason) nima otrok. Zanosi z ljubimcem Tomom, ta pa, ko to izve, težavno situacijo razreši tako, da jo ubije. A to izvemo šele čisto na koncu, bralci prej kot policija … Glavno ni v teh »klasičnih« ljubezenskih in družinskih zapletih. Zgodba je mojstrsko napisana, v njej se hiše ob progi izkažejo za prave norišnice, njihovi stanovalci pa za osebe, ki niso kos peripetijam, v katere jih potegne njihova usoda. Želijo si, da bi bili srečni kot njihovi sosedje, a ko se z njimi zapletejo, se nesreča šele zares začne. Kot v Shakespearovih dramah, prirejenih v »psihološki triler« za današnji čas. Knjigo morate prebrati, če želite biti »in«. Če je ne boste, nič hudega, preživeli boste tudi v outu.