Program in programerji

Besedilo: Miroslav Cvjetičanin
Kategorija: Rekreacija / torek, 3. november 2015 / 00:00

V naše kinodvorane je prišel težko pričakovani film, ki prikazuje največjo športno prevaro vseh časov.

Uganili ste, to je film o Lanceu Armstrongu, ki je posnet po knjigi z naslovom Sedem smrtnih grehov irskega novinarja Davida Walsha, človeka, ki je razkrinkal sedemkratnega zmagovalca Dirke po Franciji.

Zanimanja za film med gledalci očitno ni, saj nas je v dvorani Koloseja De Luxe v Kranju sedelo le devet. Si lahko predstavljam, koliko bi nas sedelo tam, če bi film posneli v Armstrongovih »rumenih« časih oziroma leta 1999, ko je po zmagi nad rakom prišel na Dirko po Franciji, sloviti Tour de France, in – reci in piši – zmagal! To je potem ponovil še šestkrat zapovrstjo.

Ameriška protidopinška ag­e­ncija (USADA) je za Armstronga in njegovo ekipo US Postal dokazala, da sta razvila najbolj sofisticiran, profesionalen in uspešen dopinški program, ki smo ga do zdaj videli v športu. In to je burilo domišljijo vseh nas, ki se ukvarjamo s športom. Kako so to počeli in kako to, da so to lahko počeli celih deset let. Film je dober, vendar je daleč od tega, da bi nam prikazal nekaj, česar še nismo videli ali celo niti slišali. Film na najbolj enostaven način prikazuje skupino oziroma »bando« ljudi, ki si do zmage pomagajo na nedovoljen način in se pri tem sploh ne počutijo nič kaj krive. Zakaj? Ker to počnejo vsi, ki hočejo zmagati. Še huje. Ker to počnejo vsi, ki pridejo na Tour de France. Zanimivo je bilo gledati, ker smo o vsem tem brali nešteto zgodbic. Zdaj smo to videli v gibljivih slikah. Videli smo to, o čemer vsi govorijo, a nihče še ni videl, razen tistih seveda, ki so temu najbližje, a oni nikoli ničesar ne povejo. Film ne prikazuje najbolj sofisticiranega, naprednega dopinga, ampak prikazuje padec omerte, zavezanosti molka v športu. Če ste mislili, da ta mafijski zakon obstaja samo med tistimi, ki vihtijo puške, pištole, nože ... se motite. Ta zakon obstaja tudi med tistimi, ki vihtijo športne rekvizite. In z Armstrongom, s kolesarji, ki niso mogli biti tiho, je omerta padla. Padla je tako globoko, da smo ravno v kolesarstvu razkrili največjo športno goljufijo. Doping je kriv. Ne, človek je kriv. Ne, športnik je kriv. Tekmovanja so ustvarila doping, enako kot so davki ustvarili prevare. Ni ga človeka med nami, ki ni še nikoli prevaral davkarije, tako kot ga ni vrhunskega športnika, ki si ne bi vsaj nekajkrat pomagal tako, kot bi si ne smel. In spet – kolesarji pravijo, da se dopingirajo zaradi težkih dirk in treningov, spet drugi pravijo, da so dirke in treningi težki ravno zato, ker se dopingirajo. Film ni prikazal tistega, kar sem pričakoval. Prikazal pa je dejstvo, da je Lance Armstrong naredil za ljudi več dobrega s svojo organizacijo Livestrong kot slabega s svojim goljufanjem. In če se zavemo, da so življenja ljudi pomembnejša kot vsako športno tekmovanje?