Simbol slovenstva

Besedilo: Jelena Justin
Kategorija: Nasveti / ponedeljek, 12. oktober 2015 / 10:37

Triglav (2864 m) – Na najvišjem vrhu Slovenije. Gora, ki je eden redkih simbolov slovenstva, ki nas več kot očitno povezuje in združuje.

Zadnjič smo dan zaključili v Koči na Doliču, kjer bomo danes začeli vzpon na Triglav. Po mulatjeri, po kateri smo prejšnji dan sestopali, tokrat v zgodnjem jutru pridobimo izgubljeno višinsko razliko. Ko smo na znanem razpotju, kjer se srečamo s potjo, ki pripelje čez škrapljaste pode Plemenic oz. čez Zahodno Triglavsko planoto, zagrizemo v strmo, zagruščeno melišče, do vstopa v zavarovano pot. No, do vstopa, ki ga označuje tabla, si pomagamo z nizom klinov, nato pa ravno tako s pomočjo klinov nadaljujemo prečno, desno navzgor. Ko dosežemo prve jeklenice, je pot ponekod precej izpostavljena, saj se gibljemo po nagnjeni gredini. Sledi vzpon po izrazito rdeči grapi, na vrhu katere je Triglavska škrbina, 2659 m, kjer tudi prvič uzremo Planinski dom Planika. Nadaljujemo levo po precej krušljivem grebenu. Prečimo v levo in se s pomočjo klinov povzpnemo na izrazit greben. Od tukaj naprej so nam v pomoč tudi jeklenice. Ponekod precej strmo se hitro povzpnemo do vršnega grebena Triglava, kjer tudi že zagledamo Aljažev stolp. Do vrha nas loči le še nekaj minut. Aljažev stolp na Triglavu je letos praznoval 120 let. Postavljen je bil leta 1895, ko je župnik Jakob Aljaž kupil njegov vrh za en goldinar. V tistem času so tujci oblegali slovensko ozemlje, osvajali naše vrhove, zato je želel zaščititi tisto, kar je naše, in prehiteti tujce. Stolp je postal, po mojem mnenju, edini simbol slovenstva, naše identitete na sončni strani Alp.

Sestopili bomo na Kredarico, zato se odpravimo po grebenu proti Malemu Triglavu. Pot je odlično zavarovana; bi bilo pa treba ponekod jeklenico obnoviti, glede na to, da je pot na Triglav prava romarska pot. Prečimo znani greben, ki je zračen na obe strani, greben, ki se ga je včasih kar jahalo, danes pa je odlično zavarovan. Rahlo se povzpnemo in smo na vrhu Malega Triglava, s katerega sledi strm sestop. Z desne strani se nam priključi pot s Planike. Če pot ne bi bila tako opremljena, kot je, bi bil vzpon na Triglav precej težji in prepričana sem, da se nanj ne bi vile procesije ljudi.

Ko dosežemo Kredarico, si privoščimo malce oddiha, nato pa začnemo s sestopom v Vrata. Ne, ne bomo sestopali po poti Čez Prag, ampak po Tominškovi poti, ki se jo običajno bolj izbira za vzpon. Sestopamo po običajni poti, ki pelje do poti Čez Prag, nekaj minut pod znanim studenčkom pa nas razpotje usmeri desno. Na začetku hodimo po izpostavljenih policah Begunjskega vrha, ves čas smo izpostavljeni padajočemu kamenju. Tominškova pot je delno varovana, so pa vmes tudi deli poti, kjer varoval ni in je treba malce poplezati. Jeklenice, manjše skobe, klini, predvsem pa velika izpostavljenost poti, ki je v dežju oz. mokrem nevarna za zdrs. Sploh pri sestopu. Zadnji del poti se strmo spušča v dolino Vrata. Pot, speljana čez številne korenine, je ponekod ojačana z lesenimi deskami, narejene so celo stopnice. Ko se strmina umiri, smo zunaj gozda, na grušču, ki nas pripelje do poti, ki vodi proti Aljaževemu domu v Vratih. Za nami je odlična tridnevna tura v Kraljestvu zlatoroga.

Nadmorska višina: 2864 m
Višinska razlika: vzpon – 700 m, sestop – 1800 m
Trajanje: 8 ur
Zahtevnost: 5 / 5