O travmah

Napisali smo, da so travme težki dogodki, ki smo jih doživeli ali pa celo samo poslušali o njih – vojni dogodki in stalne grožnje s smrtjo ali mučenjem, nenadne smrti najbližjih, prometne nesreče, težke bolezni, hude bolezni ali poškodbe nas ali otrok, ločitev, požari. Sem spadajo tudi fizične in spolne zlorabe kot tudi težko otroštvo. Poglejmo, kaj konkretno lahko povzroči travma.

Te dni je bila pri meni mlada gospa. Oče je v zadnji balkanski vojni bil na fronti in bil aktivna ali pasiva priča grozotam. Večkrat ni vedel, ali bo preživel ali ne, nazadnje je več mesecev preživel v nečloveškem taborišču. O vsem tem nikoli ne govori. Ogromno dela. Če beseda nanese na vojni teror, takoj zamenja temo pogovora. Kadar pa so spomini prehudi, pije in nori po stanovanju. Temu pravimo, da travma zaživi samostojno življenje v človeku. Ne pusti mu več lastnega življenja, ki se preprosto prelevi v eno samo trpljenje. Ker gospod odklanja kakršnokoli pomoč, ga bodo navznoter razžrle vse te groze, ki jih je doživljal. Dodatno pa ga te travme dobesedno razžirajo preko alkohola. Tragedija je še toliko večja, ker kar je neizgovorjeno, kar ni dano v besedo v odnosih, se prenaša na naslednje rodove. Zelo nepošteno, vendar so takšni zakoni narave. Gospa je prišla po pomoč – ne zaradi očeta, temveč ker zgrožena opaža, da na neki čuden način postaja podobna njemu. Iz neznanega razloga jo oblivajo čudni strahovi, noče jih, pa vendar jo vedno bolj stiskajo k tlom.

Kje je rešitev? Kar ni uspelo njenemu očetu, lahko njej. Tako da se odloči, da bo spregovorila in govorila o teh stanjih, ki jih nenadoma doživlja. Le nekdo mora ob njej zdržati. Nekateri tudi pišejo. Tudi to sprošča. Hvala bogu je danes veliko več umetniške svobode in možnosti kot včasih. Že danes je nastalo veliko podlistkov, knjig, filmov, dram in drugih umetnin, ki spodbujajo, da ljudje govorijo in se pogovarjajo o npr. balkanski vojni. Takšno zdravljenje lastne (ali podedovane) zgodovine in s tem osvobajanje ni niti lahko niti hitro. Potreben je pogum. Ta odkritja sodobne psihoterapije pa niso nova. Že v Svetem pismu piše: »Očetje so jedli kislo grozdje, zobje otrok pa so skominasti.« Pa vendarle se danes da veliko pomagati, in ne le z zdravili.

To so zelo naravne metode zdravljenja. Ljudem se je najbolj naravno pogovarjati. Zato sprejmimo to naše čudežno zdravilo in si ga podarjajmo sami med seboj. Ne samo da je to zastonj, to nam je vsak trenutek na voljo in ko prebrodimo nekaj najhujših preprek, postane celo zanimivo. Uporabimo svoj razum in prevzemimo svojo usodo v svoje roke. In se osvobodimo okovov preteklosti.