Čudni smo ljudje, čudni

Saj ni res, pa je, 2. del

… »Samo mami sem povedala, kaj sem storila. Ker smo bili krščanska družina, mi je splav verjetno hudo zamerila, niti na kraj pameti pa mi ni padlo, da se je o mojih intimnostih s komerkoli drugim pogovarjala. A se je! Mama ni imela računalnika, niti rokovati ni znala z njim, zato sem vedela, da je anonimno pismo napisal nekdo, ki me je želel z izdajo skrivnosti mojemu možu še bolj prizadeti. In to zaradi šest tisoč evrov!«

Nataši se je življenje obrnilo na glavo! Denar, ki ga ji je izplačala loterija, se ji je zdel umazan in brez vrednosti. Istočasno pa je bila trmasta in ji na kraj pameti ni padlo, da bi se ponižala in ga izročila svakinji. Po vsem, kar so ji sorodniki zakuhali, pa sploh ne!

»Mož je teden dni pil kot žolna. Ko se je streznil, je šel nazaj v službo, a v najino skupno spalnico se ni vrnil. Postlal si je v kmečki sobi, spodaj v kleti, koder je tudi kuhal. Z menoj se ni družil, če sva se slučajno srečala na stopnicah, je pljunil predme! Vsakokrat sem se počutila, kot bi mi zasadil nož v srce! Skupaj sva bila že skoraj štirideset let, v dobrem in v slabem sva doživela marsikaj. Zmeraj se mi je zdelo, da sva soliden par. Včasih je res malo preveč popil, pa rad se je širokoustil, ko ne bi bilo treba, otroke pa je imel rad, mene pa tudi. Vsaj rekel mi je tako. O tem, kaj je bilo pred poroko, se nisva dosti pogovarjala. Je pa res, da izhajam iz zelo verne družine in to, da nisem imela izkušenj z drugimi moškimi, se mu je zdelo samo po sebi umevno. Jaz ga pa tudi nisem spraševala. Nekaj so mi pred leti nosili na nos, s katero vse je bil, a mi ni bilo nikoli pomembno. Zdelo se mi je celo neumno, da bi se vznemirjala zaradi nečesa, kar se ne bo nikoli več moglo ponoviti. On pa je bil drugačen. Anonimno pismo o mojem splavu, za katerega ni vedel, ga je zelo prizadelo. Iz dna srca sem sovražila tistega, ki ga je napisal. Še bolj pa sem prezirala mamo, da je kljub dani besedi, da bo o mojih skrivnostih, ki sem se je navsezadnje sramovala, tiho, razlagala drugim. Nisem več mogla ne živeti ne umreti. Šla sem k njej, na srečo je bila sama doma, in ker sem jo z obiskom presenetila, se mi ni mogla pravočasno skriti. S solzami v očeh sem jo prosila, naj mi pove, kdo je napisal anonimko. Tako je bila jezna name, da se je kar tresla. Začela je kričati in mi očitati nesmiselne stvari iz otroštva in tudi iz kasnejših let. Z odprtimi usti sem strmela vanjo, nisem mogla doumeti, kaj vse mi je zamerila! Nazadnje še reče, da za moj splav vedo tako in tako 'vsi na vasi', da je bilo vseeno, če zvedo tudi njene snahe. To, slednje, je bila velika laž. Nihče ni vedel! Edini, ki bi lahko kaj zinil, je bil moj prvi fant, ta pa bi si raje jezik odgriznil, kot da bi njegova fina žena izvedela, da je kakšni pred njo naredil otroka. Mama je nazadnje iztegnila roko in mi zagrozila, da bo poklicala policijo, če še enkrat prestopim njen prag. Rekla mi je še, da sem zanjo mrtva. Da z menoj noče imeti nobenega opravka več. Si sploh lahko predstavljate, kako mi je bilo v tistih trenutkih? Boleče sem se zavedla, da smo se sprli zato, ker so mi bili vsi – z njo vred – nevoščljivi, ker sem imela malo več denarja kot drugi. Za piko na i mi je mama še potem, ko sem že bila na dvorišču, vrgla v obraz, naj si evre, ki jih imam, zataknem nekam. Žalostno, več kot žalostno, da ti lastna mati reče kaj takšnega!«

Nekakšna sreča v nesreči je bila, da se vsaj bratranci in sestrične niso hoteli vtikati v razprtije svojih stricev in tet. Nataša je vesela, da se še zmeraj družijo, z njimi je bila povezana kot krstna in tudi kot birmanska botra. Imela jih je rada, nič ni imela proti, če so še prihajali v hišo.

Prav mladež je bila tista, ki je po kakšnih treh mesecih 'vojnega stanja' v družini pregovorila očeta, da je začel z ženo ponovno komunicirati.

»Bilo mu je zelo žal, da je tako starokopitno odreagiral. Povedal mi je, da se je hotel že odseliti, se ločiti od mene, a so otroci še pravi čas posegli vmes. Odkrito sem mu povedala, kaj se mi je zgodilo, in ko me je vprašal, zakaj mu nisem te žalostne zgodbe o splavu zaupala že prej, sem mu razložila, da bi bilo kaj takšnega nemogoče, ker je bil zelo veren in si drugačne žene kot najbolj poštene sploh ni želel imeti. Veste, nisva se pobotala kar čez noč. Še zdaleč ne! Trajalo je skoraj dve leti, preden mu je uspelo premagati samega sebe in se vrniti v najino spalnico. Ko je to storil, je jokal kot otrok. A dotakniti se me ni želel. Zdela sem se mu še zmeraj umazana. Ko je o svojih čustvih spregovoril na glas, se je tudi v meni nekaj prelomilo. Saj vendar živim v blazni družini, me je spreletelo. 'Kakor hočeš – če se bova ločila, boš ti kriv,' sem mu dejala, preden sem se obrnila na drugo stran in zaspala. Od takrat naprej nisem več klečeplazila pred njim in ga malodane na kolenih prosila, naj mi oprosti. Kaj naj mi oprosti? Kaj sem naredila slabega?! Nič. Čisto nič. Mislim, da je zelo hitro začutil, da se mu ne pustim več čustveno izsiljevati. Ostalim v sorodstvu pa tudi ne! Dolgo je trajalo, da sem se 'prebudila' in se začela postavljati zase!« precej bojevito zaokrožuje svoje misli.

Za žensko, ki je vzgojena zelo tradicionalno, v krščanskem okolju, velja, da se težko, če sploh, osvobodi naukov, ki so ji jih vcepili v glavo že v rani mladosti. Če se to zgodi, potrebuje veliko miselnega in čustvenega napora, da počasi, zlagoma začne razmišljati drugače.

»Pri nas je bil denar zmeraj skupen. Ker imam računovodski servis, nekaj zaposlenih, veliko dela in tudi kar nekaj zaslužka, je bil moj doprinos v blagajno zmeraj večji kot možev. Več kot štirideset let sem bila tiho, nikoli mu nisem očitala, če je zase kupil dražji avto, kot je bil moj, na primer. Glede na njegovo trapasto obnašanje pa se mi je začelo zdeti več kot neumno, da po eni strani dopuščam, da z menoj grdo ravna, po drugi strani pa ne zinem besedice, če trosi 'moje žulje' z obema rokama. Čez noč sem zaprla pipico, kar mu je vzelo sapo! Skoraj ga je kap, ko je videl, kaj sem naredila. Z menoj se je ponovno poskušal spraviti v postelji, a je bilo vse skupaj preveč klavrno in neuspešno, da bi bila na koncu zadovoljna. Čez nekaj dni me je vprašal, zakaj sem takšna. Odkrito sem mu povedala, da zato, ker mi je obrnil hrbet, in zato, ker mi očita stvari, ki so se zgodile, ko se nisva še niti poznala. Povedala sem mu, da je že to dovolj, da mene grize vest, da ni treba, da mi še on zabada nože v hrbet. Sodu pa je izbilo dno, ko mi je vrgel v obraz, da že moram biti zelo slaba ženska, če so mi še domači obrnili hrbet. To pa me je dokončno razkačilo! Kako si je drznil reči kaj takšnega?! Videla sem, da je zaradi lastnih zamer pozabil, kako se je vse skupaj začelo! 'Bi jim pa dala tistih šest tisoč evrov, pa bi bilo vse tako kot zmeraj,' ni mogel biti tiho. Stisnila sem zobe in molčala. Ponovno se je preselil v kmečko sobo. Ko se je ženil sin, sem njega in bodočo snaho povabila na pogovor. Zelo odkrito in iskreno sem jima povedala, kaj se mi je zgodilo pri dobrih osemnajstih letih. Ker sta bila mlada in neobremenjena s predsodki, sta bila zgrožena. Zdi se mi, da se po tistem pogovoru s snaho danes veliko bolje razumem, kot bi se sicer,« je zaokrožila svojo zgodbo Nataša.

Njena izkušnja je zelo lep in nazoren primer, kako zlahka se pretrgajo na videz trdne vezi znotraj družine, če se zgodi kaj nepredvidenega, na kar nihče ni računal. Še bolj žalostno pa je to, da nekateri možje še zmeraj razmišljajo podobno, kot so razmišljali njihovi pradedje. Kot pravi Nataša, se, žal, najdejo tudi takšni, ki ženi njenega 'greha' ne zmorejo odpustiti niti po njeni smrti. Ja, res smo čudni ljudje, čudni, zelo čudni.

(Konec)