Res je težko

Besedilo: Miroslav Cvjetičanin
Kategorija: Rekreacija / četrtek, 1. oktober 2015 / 10:30

Ni lahko biti odgovoren in upoštevati vseh cestnoprometnih predpisov. Sploh ni lahko. Zakaj? Ker so nekateri napisani in udejanjeni naravnost nerazumno. Če pa se nam še mudi, nas celo razjezijo. Potem pride pomiritev ob ugotovitvi, da se nam med vožnjo z avtom ne sme nikoli muditi. Enako velja za kolesarje. In smo spet tam ...

Nekaj najhujšega je (razen če niste zaposleni s telefonskim pogovorom ali poslušanjem šale na avto radiu ali pošiljanjem SMS-ov), ko se vi držite najvišje dovoljene hitrosti, za vami pa jara kača vozil ... prilepljenih na vaš zadnji odbijač. V glavi se pojavi občutek krivde. Zadrževanje prometa spada pravzaprav med prekrške. Vendar vi ne zadržujete prometa, ampak se držite napisanih zakonov. Pojavi se občutek ... skratka imajo vas za mečkača za volanom. Kako te občutke ignorirati? Tako, da stopite na plin in kolono za sabo pustite v dimu? Pohodite plin in dirka se začne? Mirno nadaljujete vožnjo, mogoče greste deset kilometrov na uro več od najvišje dovoljene hitrosti in ste še vedno pod 250 evri kazni, če vas ujame radar? Ignorirate vzvratna ogledala? Z dvignjenim sredincem vsem sporočite, da ne upoštevajo zakona o varnosti razdalji med avtomobili v prometu? Zapeljete ob rob vozišča, še prej to nakažete s smernikom in jih spustite naprej?

Človeku se ne sme nikamor muditi in je stvar rešena!

O tem sem še največ premišljeval, vendar to zahteva drugačen način življenja. In smo spet tam. Mogoče se bo kdo spomnil, ko sem na tej strani, kjer pišemo o športni rekreaciji, opozarjal, da če človek hoče shujšati, če hoče začeti teči, kolesariti ali samo hoditi v hribe, mora spremeniti način življenja. Drugače ne bo šlo! In če hočemo biti normalni v prometu, moramo spremeniti način življenja? Če se to čudno ne prebere, potem ne vem, kaj se. Še sreča, da se čudno samo prebere, kajne? Nekje v podzavesti imamo skrito resnico, da je to res in edino pravilno, samo iz podzavesti jo moramo izbezati in postaviti med svoje primarne lastnosti. Saj smo vendar vsak dan vključeni v promet.

Tretji mesec teče, ko se trudim ne narediti nobenega cestnoprometnega prekrška. Težko je. Na kolesu še toliko težje, ampak gre. Gre, gre, življenje mi teče veliko počasneje kot prej, kar je zame velika novica. Drži tudi to, da moram dobro pogledati na uro, preden grem v avto ali na kolo. Ampak gre. Tako nekako se počutim, kot se počuti ozdravljeni alkoholik. Sicer te izkušnje še nimam, ampak lahko si predstavljam ... vsakič, ko pogledam na števec avtomobila in na njem piše, da gre moj avto 230 kilometrov na uro, jaz pa vem, da ne smem hitreje od 130 ...