Priprava orodja (4)

Ob koncu vojne, leta 1918, pa je med vojaško zapuščino, ki je ležala vsepovsod ob cestah, tedaj 14-letni Francelj našel pod savskim mostom v Kranju »meh«, prenosljivo kovaško napravo, na kateri so vojaki segrevali konjske podkve za kovanje. Prevrnjen je ležal na tleh in čakal rešitelja. Francelj ga je naložil na ročni voziček in ga odpeljal na Polico. Od tedaj naprej so Štancarjevi fantje, tako so jim rekli po domače, špičili kladiva sami.

Meh je bil železen, 1,2 metra visok in štirioglat. Na sredini je imel odprtino, ki je bila s cevjo povezana s prav tako železno vetrnico (propelerjem), ki je bila nameščena v ohišju na levi strani meha. Vetrnico so ročno vrteli s posebno »vinto« in tako pihali zrak v žareče oglje na sredini. To vinto sem velikokrat vrtela tudi jaz. Oče je v žareče oglje na sredini v krogu nastavil kladiva tako, da so bila naslonjena na manjše kamne ob robu meha in je bila v žerjavici samo konica. Zrak je oglje razžaril in špice so zaradi vročine žarele in se zmehčale. Potem je kladivo za kladivom vzel s kleščami iz žerjavice, ga prijel z debelim oprijemalom iz filca in s špico položil na približno trideset centimetrov dolgo železniško tračnico (nakovalo). Z eno roko je držal kladivo, z drugo pa je s kovanjem kladivu napravil novo špico. Ko jo je obdelal, jo je vtaknil v vodo in jo kalil. Po barvi kaljene špice je ugotavljal, ali je dobra ali ne. Če barva ni bila prava, je postopek ponovil.

Tračnica je bila pritrjena na 1,2 metra visoko in zelo debelo deblo. Večkrat se je zgodilo, da je pri sekanju skale špica odletela. Ena se mu je zapičila v roko pod kožo in tam tudi ostala, odnesel jo je s sabo v grob.

Kot nepogrešljivo orodje sta bili v kamnolomu vedno tudi samokolnica (»šajtrga«) in lopata.