Ob izidu Morskih zgodb Tomaža Iskre

Besedilo: Marjan Čufer
nedelja, 20. april 2008 / 06:00

Pred nedavnim je izšla v majhni bibliofilski izdaji knjižica Morske zgodbe vsestranskega jeseniškega ustvarjalca Tomaža Iskre. Knjiga je izšla v samozaložbi, saj vsi vemo, da se veliki založniki branijo manj znanih avtorjev in knjig, ki ne prinašajo komercialnega uspeha. Spominjam se, ko je na neki lanski seji občinskega sveta sedanji podžupan Boris Janez Bregant dejal, da so Jesenice olimpijska in kulturna velesila, glede na velikost mesta in število prebivalstva. In to je nedvomno res. Nobeno slovensko in morda celo evropsko mesto se ne more ponašati s toliko olimpijci in tako velikim številom raznovrstnih umetnikov, od katerih so mnogi vrhunski in celo takšni, ki presegajo svoj čas, tako da jih bo prav ovrednotila in cenila šele prihodnost.

Tomaž Iskra je prav gotovo znan širokemu krogu jeseniškega prebivalstva, saj njegovo 40-letno udejstvovanje sega od novinarstva, pisanja romanov, pesmi, pravljic, strokovne literature do prevajanja in soustvarjanja duhovno bogate literature, naslonjene na indijsko izročilo in spoznanja bioenergetike in mejnih ved. V zadnjih letih se je izkazal tudi v slikarstvu in pred leti pripravil že prvo razstavo svojih slik. Seveda ne gre pozabiti niti njegove aktivnosti na svetovno znanem pesniškem portalu poetry.com. Zaradi prodorne besede in svojevrstne vztrajnosti je bil celo povabljen v Washington na vsakoletno srečanje sodelavcev tega literarnega portala.

Verjetno vsi njegovi bralci ne vedo, da je Tomaž po materi Dalmatinec, po očetu pa pristen Gorenjec. Njegova mati se je rodila na Hvaru, od koder je prišla na Jesenice že pred drugo svetovno vojno. In gotovo je prav v tem potencialu, ki predstavlja naboj različnih okolij bohinjskih gora in mediteranskega sonca, iskati tisto širino zanimanja in čustvenega razpona Tomaževega delovanja. Že od kar ga poznam, je človek velike širine. Skorajda ni področja, ki ga v življenju ne bi zanimalo. Tako se tudi v svojih pesmih razpira na široko kot školjka, iz katere se je rodila Afrodita ali kot gorenjska harmonika. Njegovo občutje je včasih pogumno, veselo, tudi trpko, če je treba, celo predrzno, drugič realistično, globoko žalostno in potem na drugem koncu svetobolno, vizionarsko ali razočarano zaradi neuslišane ljubezni, hrepeneče in celo ihteče v samoti doline Završnice ali pod borovci in pinijami Jelse v visokem avgustu, ko lahkotni valovi pljuskajo srebrno peno, pomešano z vonji sredozemskih rastlin na obalo.

V sedemdesetih je izšel njegov roman Mesečniki, ki je bil med bralstvom dobro sprejet. To je bil roman mladega pisatelja, pisan za mlade in malo manj mlade ljudi tistega časa. Torej roman mladosti o mladosti, ki se živi tu in zdaj. Celo če človek z današnjega zornega kota pogleda na ta Tomažev roman, dobi vtis, da sedemdeseta sploh niso bila tako svinčena, kot se komu morda zdi. Ker je roman v veliki meri avtobiografski, je očitno, da se je avtor bolj malo oziral na družbeno splošno sprejemljive obrazce obnašanja in da je vedno silil ven iz povprečja in stran od šablon. Takrat je cenil med drugim kitajskega pesnika Li Tai Poja in se brezkompromisno pogosto tudi ravnal v skladu z njegovimi pesniškimi normami, naj si bo glede vina, glasbe ali lepih deklet. Takšna je pa itak večina, deklet namreč. Kasneje se je bolj usmeril na poezijo in še kasneje na bioenergijo in mejne vede, v zadnjem delu Morske zgodbe pa se osredotoča na najbolj rano, vendar lepo, nostalgično in skrivnostno mladost, v otroštvo, v čas, ko je bila tudi njegova mama še mlada, in na skupne počitnice na njenem rojstnem otoku Hvaru.

V Morskih zgodbah se z otroško optiko, skozi skrivnosti odkrivanja življenja, strahove in čudeže, ki jih ponuja vsakdanjost, pogosto pojavlja tudi njegova mati, dobra, nežna, mehka in topla kot vse matere, le da je Tomaževa še za spoznanje idealnejša in vredna vsega tuzemskega in duhovnega spoštovanja, skorajda kot Michellagelova Pieta. Tomaž ji je pred leti napisal obsežno poemo Mati. Mamo je imel sicer vedno rad, še več pa mu pomeni zdaj, ko se žarki sonca njenih dni počasi kot v poznem septembru pričenjajo spogledovati z morsko gladino daleč na obzorju, kjer se v Otratskih vratih vode Jadrana mešajo z večjim Mediteranom in še dalje za Herkulovimi stebri Gibraltarja s še neodkrito Atlantido.

Umetniški opus Tomaža Iskre je raznolik in obsežen. Vedno je spretno in tankočutno znal zadeti bistvo sporočila. Škoda je le, da je v domačem okolju nekoliko premalo cenjen.