Združiti bi morali znanje in moč

Janez Sušnik, podpredsednik Zveze društev upokojencev Slovenije, je na nedavnem srečanju gorenjskih upokojencev v Bohinjski Bistrici naslovil poziv na gorenjsko politiko in gospodarstvo, naj se zganeta in storita kaj za razvoj in blaginjo. To bi zagotavljalo tudi pokojnine in trdnejši standard upokojencev.

Zelo kritični ste do razmer v državi in tudi na Gorenjskem. Kaj je krivo takšnemu stanju?

»Ob osamosvojitvi slovenske države in vzpostavitvi zasebne lastnine smo pričakovali boljše pogoje gospodarjenja, ki bi nam v desetih letih omogočili, da dosežemo standard, podoben švicarskemu. A lastninsko preoblikovanje je žal prineslo dobre pogoje za špekulacije, krajo družbenega premoženja in izčrpavanje podjetij do propada. S svetovno in evropsko krizo v letu 2008 se je pričela prava kalvarija na vseh področjih v sistemu obvladovanja državnega in zasebnega upravljanja posebno na finančnem področju. Zakaj se ne zahtevajo vsi bančni prenosi in zadrževanja denarnih sredstev v tujini na računih fizičnih oseb? Do sedaj ni nobena vlada posegla na to področje. Zakaj je še vedno v praksi izčrpavanje podjetij in prenos sredstev na osebne račune? Prepočasi letijo okostnjaki iz omar, zadeve bodo zastarale, država se še kar zadolžuje. Spoprijeti se moramo z okoliščinami, ki nam omogočajo, da bi omilili revščino in zaposlili več ljudi, ki bi prispevali v državno blagajno in k finančno vzdržnejši politiki Slovenije.«

Kakšen potencial ima pri tem Gorenjska?

»Gorenjci smo nepovezani, neusklajeni in se zadovoljimo z drobtinicami, ki padejo z državne proračunske mize. Z milo politiko ne bomo dosegli nič, kar bi spodbudilo povečano gospodarsko aktivnost. To bo še težje zaradi gorenjske nepovezanosti tako poslancev, županov in gospodarstvenikov in civilne družbe. Premalo je enotnega nastopanja in pomanjkanja kvalitetnih razvojnih programov, ki bi omogočala koriščenje evropskih sredstev. Nekatere aktivne gospodarske panoge dobro prosperirajo, neizkoriščen pa je potencial vsaj treh področij, v katera pa se splača vložiti več napora. To so: pridelava in predelava kvalitetne hrane, izkoriščanje gozdov in lesna proizvodnja ter turizem. Za uresničitev teh bi morali delovati bolj povezano gospodarstveniki, obrtniki, gorenjski poslanci in župani, vse tri razvojne agencije SORA, RAGOR IN BCS, zavod za gozdove, kmetijsko gozdarska ter obrtniška in gospodarska zbornica. Sedaj te institucije obdelujejo vsaka svoj vrtiček, njiva pa ostaja neobdelana.«

Kako naj bi torej Gorenjska šla »gor« na področjih, ki jih omenjate?

»Gospodarskim družbam in podjetnikom je treba omogočiti na vseh področjih in dejavnostih tehnološki napredek za večjo konkurenčnost in širitev in nova delovna mesta. Zaradi še dokaj neokrnjene narave pozornost in pomoč usmeriti na pridelavo poljščin in živinoreji. Težko bo doseči večjo samooskrbo v čistem okolju, ko so kmetje prepuščeni svoji presoji in iznajdljivosti, kaj bodo pridelovali, da bodo preživeli, zato ne presenečajo številna koruzna polja. Kje so drage svetovalne službe? Kje je strategija zaradi vremenskih sprememb, suše, zaščita proti toči? Zakaj se prepuščamo izsiljevanju trgovskih centrov in razvrednotenju kmetijskih proizvodov? Kako si zamišljamo prodajo kmetijskih pridelkov in izdelkov v naslednje desetletju? Kje so številne institucije s področja kmetijstva, ki bi lahko to pomagala preobrniti v pravo smer? Kmetijske zadruge so skupaj s kmeti prispevale za svojo usodo (mlekarna z več kot stoletno tradicijo, oljarico, klavnice, inštitut za krompir itd.). V gozdovih imamo veliko lesno bogastvo, a najboljšo surovino odvažamo v tujino. Napaka, ki se je zgodila pri podeljevanju koncesij o izkoriščanju gozdov, je samo v državnih gozdovih povzročila nepopravljivo škodo. Na državni ravni ni usklajene politike, kako temu naravnemu bogastvu dati dodano vrednost; od lastnikov gozdov in drugih brez tega ne moremo pričakovati, da bi jih skrbelo za dodano vrednost, oni pač želijo les prodati. Na Gorenjskem bi morali pospešiti lesnopredelovalno industrijo in zagotoviti vsaj eno fazo lesne predelave, polizdelke pa bi prodajali doma in na tujem, ne pa, da jih uvažamo.

Celotna Gorenjska ima naravne pogoje s čudovito naravo za razvoj letnega, zimskega, planinskega, sakralnega in poslovnega turizma. Pre­skromni so rezultati našega turizma, ker zaostajamo s cestno, železniško, komunalno in drugo infrastrukturo, z urejenostjo naselij, lastniki pomembnih turističnih objektov se vedejo neodgovorno (najbolj značilen je primer propadanja hotelov v Bohinju), premalo naredimo, da bi goste privabili ne le na Bled, v Bohinj in Kranjsko Goro, temveč tudi v zgodovinska mesta z zanimivo okolico in zaledjem. Brez vlaganj ne bo šlo. Imamo pa prijazne in poučene prebivalce in domačo kulinariko. Naša narava je primerljiva z avstrijsko, še lepša je, pa vendar tam znajo privabiti številne turiste. Mi smo lahko boljši.«