Bori se za pravice športnikov

Kranjčan Rožle Prezelj, ki je ob uspešni atletski karieri končal tudi študij prava, je lani postal prvi varuh športnikovih pravic v Sloveniji in že takoj ugotovil, da se je treba zavzeti za vsakega športnika, ki ima občutek, da se mu godi krivica, saj lahko ena sama kršitev prepreči nadaljevanje kariere ali športnika zaznamuje do konca življenja.

V Olimpijskem komiteju Slovenije so na podlagi nacionalnega programa lani sklenili, da tudi športniki dobijo varuha svojih pravic. Po razpisu so se odločili, da bo to funkcijo opravljal eden izmed športnikov, ki ima tudi pravno izobrazbo in tako je 35-letni kranjski atlet, skakalec v višino Rožle Prezelj, sprejel nov izziv. »Kot športniku se mi je funkcija varuha športnikovih pravic zdela zelo zanimiva, saj sem se v svoji karieri kar nekajkrat moral sam postaviti za svoje pravice. Ker imam pravno izobrazbo in ker imam iz nastopa na treh olimpijskih igrah ter številnih drugih tekmovanjih kar veliko izkušenj, je bila zame funkcija varuha športnikovih pravic še bolj zanimiva,« pravi Rožle Prezelj, ki ga je med prijavljenimi kandidati za varuha športnikovih pravic predlagala komisija športnikov, soglasno pa ga je potrdil izvršni odbor in nato še skupščina Olimpijskega komiteja Slovenije.

»Zaenkrat je varuh športnikovih pravic volonterska funkcija, bomo pa s časom videli, kakšen bo razvoj. Funkcijo vidim kot avtonomno in neodvisno, bo pa treba najprej vzpostaviti pravno formalne okvire. Marsikaj bo odvisno od števila primerov, saj je ta institut brez smisla, če ga športniki oziroma njihovi starši kot vsi drugi, ki jim je namenjen, ne bodo uporabljali«, pravi Rožle Prezelj, ki pa že po prvih mesecih dela ugotavlja, da mu dela ne bo hitro zmanjkalo.

»Glede na to, da se funkcija varuha športnikovih pravic šele vzpostavlja in glede na to, da do sedaj še ni bila kaj dosti medijsko izpostavljena, sem obravnaval že trinajst različnih primerov. Nekatere smo rešili v enem telefonskem pogovoru, za nekatere pa si je treba vzeti več časa. Enega od njih sedaj rešujem že kar tri mesece. Seveda primerov ne smem izpostavljati, saj se mi zdi pri reševanju ključna zaupnost oziroma anonimnost. Športnik ob reševanju težav ne sme biti izpostavljen, saj je namen varuha, da se športnik brez kakršnegakoli zadržka obrne name. Ko rešujem primer, lahko on nemoteno trenira in tekmuje. Mislim namreč, da če bi se primeri oziroma posamezniki javno izpostavljali, to ne bi bilo v korist športnikov. Dejstvo je namreč, da je marsikoga strah ali sram, da bi se postavil za svoje pravice. Po drugi strani pa lahko misli, da gre za kršitev njegove pravice, v resnici pa ni tako. Moja naloga ni, da vedno rečem, da ima športnik prav, ampak ga poučim tudi, če nima prav. Tudi zato je prav, da športniki povedo za svoje probleme. Lahko se namreč izkaže, da lahko samo ena majhna stvar, ena kršitev pravice, športniku, posebno mlademu, spremni celo športno pot,« pojasnjuje Rožle Prezelj, ki se je srečal že s kar nekaj različnimi primeri.

»Pogosta vprašanja so nadomestila za mlade športnike za prestope iz društva v društvo. Prav tako se pojavljajo dvomi glede imenovanja v reprezentanco, izpolnjevanja pogodb, imel sem tudi primer suma fizičnega nasilja,« še pravi Rožle Prezelj, ki je tudi pri Mednarodni atletski zvezi član atletske komisije, ki zastopa pravice atletov. Prav tako znanje črpa iz izkušenj ameriškega olimpijskega komiteja. »Prvi, ki imajo varuha človekovih pravic že od leta 1998, so pri ameriškem olimpijskem komiteju, kjer so začeli podobno kot pri nas, sedaj pa imajo za to delo zaposlenih že kar nekaj ljudi. Mislim, da bo tudi pri nas podobno. Če pa se bo izkazalo, da funkcija ni potrebna, je pač ne bo več,« tudi razmišlja Rožle Prezelj, ki svoje funkcije ne vidi kot odvetniške, temveč predvsem kot pomoč pri svetovanju o pravicah in možnostih, ki jih imajo športniki.

»Lotim se čisto vsakega primera, s katerim se obrnejo name. Marsikdo me vpraša zgolj, koga oziroma kam naj pokliče, da bo dobil določen odgovor. Včasih vem, včasih se o tem pozanimam in ga napotim na pravi naslov. Sem tudi v stikih z ameriškimi varuhi športnikovih pravic, kjer imajo največ izkušenj. Pri delu ugotavljajo, da je okoli osemdeset odstotkov primerov, ko jih športniki pokličejo zgolj za to, da jih napotijo na pravi naslov za določeno informacijo ali jim odgovorijo, ali imajo določeno pravico ali ne. Primeri se večina tako rešijo relativno hitro, pomembno je, da športnik ne živi v negotovosti, da je pomirjen. Seveda so tudi primeri, ki zahtevajo več časa in je problematika obsežna,« pravi Rožle Prezelj, ki se je hitro in zavzeto lotil dela.

»Nihče si ni predstavljal, da je tudi pri nas precej primerov, ko športniki opozarjajo na kršitev pravic. Do sedaj sem obravnaval povprečno dva primera na mesec, čeprav večina za mojo funkcijo do pred kratkim še sploh ni vedela. Trenutno se vsi, ki želijo priti v stik z menoj, lahko obrnejo na OKS, kjer jim bodo posredovali moj kontakt, lahko pa mi pišejo tudi na naslov varuh@olympic.si. Posebne telefonske številke še nimam, naj pa bi jo tudi dobil,« pojasnjuje Rožle Prezelj, ki bo rad pomagal vsem športnikom, saj se ni omejil zgolj na olimpijske športe ali določene kršitve.

»Rad bi pomagal vsem, ne glede na to, ali so vrhunski športniki ali so na začetku svoje športne poti. Najbrž bo praksa pokazala, kje in kakšne omejitve bodo, trenutno pa želim pomagati prav vsem, ki se bodo obrnili name«, še dodaja Rožle Prezelj, ki tudi svoje športne kariere še ni zaključil, saj še trenira. »Lani sem imel kar nekaj težav s kolenom, trenutno pa treniram in imam načrt tudi tekmovati. Je pa dejstvo, da tekmujem že dvajset let in da vrhunski šport na organizmu pusti določene posledice,« še pravi Rožle Prezelj, ki je sicer zaposlen v športni enoti Slovenske vojske in je eden tistih, ki mu je v času kariere vrhunskega športnika uspelo tudi diplomirati.

»Ne glede na to, ali imaš izobrazbo ali ne, je po končani športni karieri težko dobiti zaposlitev. Dejstvo je, da smo Slovenci zelo ponosni na svoje športnike, zelo navijamo, ko ni več vrhunskih rezultatov, pa hitro pozabimo nanje. Tudi ko pri iskanju službe omeniš, da si športnik, je navadno to prej minus kot plus,« dodaja Rožle Prezelj.