Tudi sosed marsikaj zna

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: Slovenija / ponedeljek, 9. februar 2015 / 14:22

Koroški kmetje, še posebej slovenski, dobro poznajo Olgo Voglauer, kmetico iz vasi Bilnjovs/Fellersdorf v dvojezični občini Bilčovs/Ludmannsdorf. Vselej nasmejana dama povsod, kamor pride, seje dobro voljo in optimizem, brez zavor pa zna tudi povedati, kar se ji zdi narobe. Olgi je kmetijstvo kruh. Skupaj z možem, oba sta pustila službo in ostala doma, in staršema kmetujejo na posestvu, ki obsega 25 hektarov obdelovalne zemlje in prav toliko gozda. Mleko, jogurti in skuta so njihovi glavni pridelki, ki jih vsak dan z »mlekomobilom« pripeljejo na domove kupcev. Na vprašanje, kako jim gre, odgovarja: »Zelo dobro. Odlično.« Taki odgovori so vsaj pri nas zelo redki.

Olga Voglauer je zagovornica »socialnih inovacij« na podeželju, ki obsegajo številna področja, od skrbi za ostarele do drugih dejavnosti, ki lahko prispevajo k njegovemu razvoju. Sama deluje pri Kmečki izobraževalni skupnosti, ki je društvo slovenskih kmetic in kmetov na Koroškem in skrbi za strokovno izobraževanje v slovenščini, česar druge slovenske organizacije na Koroškem ne počnejo. Izobraževalna skupnost je partner Skupnosti južno koroških kmetov in kmetic, ki ima kar tri svetnike v Koroški deželni kmetijski zbornici. Njen direktor je Slovenec Hanzi Mikl, po domače Gamsov iz vasi Hart ali Ločilo po slovensko. Olga je pri Kmečki izobraževalni skupnosti (KIS) zadolžena za pripravo projek­tov za razvoj podeželja in za čezmejno izmenjavo dijakov in študentov.

O pomembnosti takih izmenjav študentov in dijakov kmetijskih in živilskih šol je Olga Voglauer govorila tudi na torkovem sestanku predstavnikov Biotehniškega centra Naklo, Kmetijsko gozdarske zbornice za Gorenjsko iz Kranja, Kmetijske zbornice Koroške ter časopisa Gorenjski glas v Strahinju. »Izmenjava mladih je velika priložnost in prednost, še posebej za sosedi Koroško in Gorenjsko. V osmih letih smo organizirali čezmejno prakso nad 70 študentom in dijakom, ki so tudi kasneje ohranili vezi in sodelujejo tako po osebnostni kot po poslovni plati, kjer odkrivajo razvojne možnosti za njihove kmetije. To moramo spodbujati. Mlad koroški kmet se mora pri štirinajstih letih vpisati v kvalitetno kmetijsko šolo, lahko tudi v Sloveniji, se nato šolati v Avstriji ali Nemčiji ter s 23 leti vrniti na domačo kmetijo, kjer bo lahko s svojim znanjem in izkušnjami motor razvoja. Za dekleta in fante iz Slovenije velja enako. Najprej je treba iti k sosedu, ki v primeru Gorenjske in Koroške ni daleč in je tudi dom zelo blizu, v zrelejših letih pa si mladi že upajo malo dlje. Pri tem imajo veliko vlogo starši, ki morajo biti sprejemljivi za ideje mladih in jim dovoliti, da si ogledajo svet,« je povedala Olga Voglauer.