Bogato polje Nejčevih kultur

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / ponedeljek, 28. september 2015 / 14:26

V Galeriji Mestne hiše in Stebriščni dvorani je na ogled retrospektivna razstava likovnih del Nejča Slaparja ob njegovi sedemdesetletnici.

Kranj – Le kdo v Kranju, ki nekaj da na likovno umetnost, ne pozna Nejča Slaparja, večnega bradatca, ki zadnjih 45 let izjemno plodno sodeluje pri krojenju likovne scene v Kranju, na Gorenjskem in še kje? Letos marca jih je zaokrožil sedemdeset, ob tem pa petdeset let umetniškega ustvarjanja, s tem, da se je kot likovnik tudi javno začel pojavljati in predstavljati v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Česa vsega na svoji umetniški poti Nejč ni počel, ustvarjal v vseh mogočih likovnih tehnikah, pri tem uporabljal različne medije, risal, slikal, oblikoval, sobival s poezijo, snemal filme … »Retrospektivne razstave se po navadi pripravljajo ob okroglih obletnicah. Sam sem si tako izbral svojo sedemdesetletnico in petdesetletnico ustvarjanja. Ne, ni bila lahka naloga, ko sem začel pripravljati nekakšen kronološki pregled svojega likovnega in siceršnjega umetniškega opusa. Nisem ravno tip eksaktnega človeka, razen kadar 'malam'. Pri hranjenju in dokumentiranju sem precej površen, zato sem se spravil kar v precejšnje težave, kako iz množice vsega, kar sem počel na umetniškem področju, izbrati za posamezna obdobja reprezentativna dela,« nas v svojo retrospektivo v njemu lastnem duhovitem tonu uvede Slapar in dodaja, da sta mu pri izboru del v veliki meri pomagala Maja Medja in ddr. Damir Globočnik. Razstavo tako kljub z različnimi kulturami poraslemu in kreativno širokemu Nejčevemu ustvarjalnemu polju povezuje rdeča nit linije v vseh njenih pomenih. Slednja predvsem povezuje različna ustvarjalna obdobja enega v drugega in vselej vsakemu izmed njih dopušča, da je predstavljen z najboljšimi deli.

Nejč Slapar si je sicer od vsake razstave, in teh v več kot štiridesetih letih ni bilo malo, prihranil nekaj del za lastni arhiv, nekaj pa si jih je za to razstavo izposodil pri zasebnih zbiralcih. V osrednjem galerijskem prostoru se srečamo z avtorjevimi zgodnjimi deli iz sedemdesetih let. Preseneti nas fotografsko natančna akrilna slika v monokromni tehniki z naslovom Sorško polje. Zgolj z uporabo sivega klina spoznamo polje v vseh njegovih barvah. Ob njem nas od temnega do svetlega vzdušja popelje devet slik z naslovom Devet črno-belih dni. Njegov monokromni svet v naslednji sobi nadaljuje objektnimi slikami, ki jih je kreiral z na odpadih nabranimi materiali. »Pogosto so predmeti na smetišču ponujali idejo za likovno delo. Ironičen pogled na Slovenko leta Ireno Polanec me je navdihnil že na terenu.« Na prehodu se srečamo s štirimi risbami iz sicer 30-stranskega stripa Knjiga mojih dni iz leta 1976.

»Iz tega časa je zelo pomembno tudi sodelovanje s Francetom Pibernikom. Jaz z grafiko, on s konkretno poezijo sva ustvarila nek skupen prostor poezije in likovnega ter takrat pripravila dve odmevni razstavi. Medtem ko v hodniku predstavlja tri objekte, nekakšne multiedre, krogle s številnimi robovi novejšega datuma, ter risbe na platnu.«

Z novo dimenzijo ustvarjalnosti Nejča Slaparja se srečamo v prehodu v stebriščno dvorano, kjer si na na televizijskem ekranu lahko ogledamo tri črno-bele filme Rdeča kapica, Do spoznanja in Balada o mrtvecu, ki jih je v sedemdesetih letih režiral, zanje napisal scenarij in tudi deloma v njih igral, posnel pa jih je snemalec Janez Hrovat. »Čeprav je bilo takrat vse narejeno nekoliko ad hoc, filmski trak smo morali tihotapiti iz Avstrije, so filmi posneti zelo profesionalno.«

Poglejmo še v Stebriščno dvorano, za katero bi lahko rekli, da je tudi osrednji prostor Slaparjeve retrospektive. V njej so v glavnem dela iz zadnjih desetih let iz različnih ciklov, ki hkrati delujejo kot ubrana celota. Slapar tu raziskuje barvne odnose na slikah, v kompoziciji pa se še vedno drži strogega reda. Kvadrat je središče, znotraj se dogaja včasih veliko, včasih manj, zagotovo pa vedno nekaj drugega. Stebriščna dvorana že dolgo v likovnosti ni tako dobro vibrirala. Kljub različnim konceptom se razstavljena dela med seboj ne prekrivajo, čeprav gre mogoče za nasičenost z informacijami, v prostoru nimamo občutka nasičenosti z likovno različnostjo. To nam vsekakor omogoča odlična postavitev že omenjene Maje Medja. Skupaj je na retrospektivni razstavi na ogled kar 140 del, čeprav imamo po ogledu razstave občutek, da smo si jih ogledali pol manj, tako močno in povezovalno različni Nejčevi likovni opusi delujejo na nas. Naj k razstavi dodamo še to, da je žal na ogled le kratek čas, le še do 5. oktobra. Razstavo podpira tudi kompetenten katalog z reprodukcijami in nekaj umetnostno zgodovinskimi besedili, vsekakor velja upati, da bo razstava zaživela v še kakšnem razstavišču znotraj Gorenjske in izven nje. Nejč Slapar si to zasluži.