Dežela porisanega papirja

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / ponedeljek, 24. september 2012 / 06:00

Nekaj na papir. Naj danes bralca, jutri pa obiskovalca in gledalca ne zavede ta nekoliko plah naslov razstave akademskih slikarjev Zvonka Čoha in Milana Eriča v Galeriji Prešernovih nagrajencev v Kranju. Tega nekaj je namreč za marsikaj, pa še bi zmanjkalo: papirja, galerijskih sten in prostora v spominu, da bi si človek vse, kar je videl, že prvič zapomnil.

Tako je to, kadar je k razstavljanju v kranjsko Galerijo Prešernovih nagrajencev povab­ljen neutrudni slikarski in ilustratorski dvojec Zvonko Čoh in Milan Erič. Leta 1999 sta za prvi slovenski celovečerni film Socializacija bika?, ki je bil premierno prikazan leto prej, prejela nagrado Prešernovega sklada. Kakopak pa jima ne manjka tudi drugih uglednih nagrad in priznanj, s katerimi sta kot posameznika in kdaj, kot tokrat, tudi skupaj v dobro voljo spravljala razne žirije in tako kritiško kot širšo javnost. Njun risarski opus je enormen. Animacije, ilus­tracije za otroke in odrasle, neštete risarske vragolije, ki sta jih na papir spravila za to ali ono priložnost, po naročilu ali kar tako … Uh, bal sem se, da bom v pogovoru z mojstroma risbe nekaj dni pred odprtjem razstave slišal, da tokrat predstavljata zgolj »nekaj malega«, kar sta doslej naredila. Upravičeno.

Pa vendarle, naslov Nekaj na papir v digitalni dobi? »Naslov je mišljen večplast­no. Na papir se lahko kaj nariše, natiska, sprinta, na papir se lahko nekaj položi, se iz njega zloži. Papir je bazični material za vsakega risarja,« razmišlja Čoh, ki ga v duhovitem tonu dopolnjuje Erič: »Papir je tudi zelo trpežen, vse prenese,« in v nadaljevanju dodaja: »Gre za razstavo vseh mogočih risb, od risarskih čičk čačk, ki se naberejo doma, ilustracij, ki so bile uporabljene v knjigah in revijah, do risbic, ki so osnova za risani film, osnutkov za reklame, ilustracij oziroma pobarvanih povečanih kopij, pripravljenih prav za to galerijo, nenazadnje pa sva precejšen del razstave pripravila tudi tu, na kraju samem.«

Mojstra risbe sta sedmim galerijskim prostorom stare meščanske hiše vdihnila prav toliko novih življenj. Če v pritličju predstavljata animacije za oglase in risane filme, pobarvane in povečane ilustracije, pa si v nadstropju lahko ogledamo večmetrsko sliko na papirju z naslovom »nekaj na klavirju«, ki nas povede v njun risarski svet v malem, pred filmskim platnom, kjer se vrti Socializacija bika, so na ogled kadri originalnih risb zanjo, v spomin pa se še posebej vtisneta sobi, v kateri sta avtorja risala z grabljami, in tista, v kateri rišejo vejice, veje in cela debla. »To je tudi v kontekstu razstave. V animiranem filmu z risbo papirju vdahnemo dušo (anima), midva pa sva dušo vdahnila tudi vejam in kosom lesa, ki s tem, ko rišejo po stenah, oživijo. Pa še zabavno je,« razloži Čoh.

Vsak izmed njiju si riše samostojno umetniško pot, Zvonko Čoh je svobodni umetnik in veliko riše za revije in otroško literaturo, Milan Erič pa je profesor na oddelku za oblikovanje ljub­ljanske likovne akademije. Sem in tja še vedno ustvarjata skupaj. Kot tokrat. »Dolga leta sva delala skupaj, kasneje so se najine poti zaradi družine, službe nekoliko razšle, vsak dela svoje stvari, še vedno pa rada sodelujeva, če je le priložnost za to,« razloži Erič, »več, take akcije so res super, saj spet na plan pride tista najina kreativnost iz let po študiju, vseskozi je tu eno iskrenje. Če delaš sam, si na neki način zaprt v svoj svet, v dvoje pa se lahko dopolnjuješ in se razvije marsikaj finega.« Erič govori tudi o posebnem izzivu.

Kranjsko razstavo sta postavljala več kot deset dni. Popoldanska obrt, bi se reklo v starih časih. »Veliko dela sva imela vse to obesiti na stene, malih in velikih, zablodelih risbic in velikih risb za staro in mlado. Pa še dnevi so bili vselej tako kratki. Dobro, da sva imela dovolj časa za vse to,« razlaga Erič in, kot dodaja Čoh, sta, kljub temu da sta okvirni koncept imela pripravljen že prej, znala improvizirati in se bliskovito odločati na licu mesta. »Pomembno je, kako deluje razstava kot celota, ne posamezna dela enega ali drugega.«

Svet risarskega podjetja Čoh&Erič bo na ogled tja do konca oktobra, kar pomeni več kot dovolj časa za vsak naslednji obisk. Ali kot pravita umetnika, ker v vsakem odraslem še vedno prebiva človeška duša, je z obilico hudomušnih, ciničnih, pikrih, nesramnih, politično delikatnih risanih komentarjev našega časa na razstavi poskrbljeno tudi za tovrstne osebke.