Tudi Kocbek je na K

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 19. februar 2011 / 06:00

Ste se kdaj vprašali, kdo bi lahko bil najbolj znani Slovenec 20. stoletja? Eden od politikov, ki se pišejo na K: v »klerokatoliški« navezi Krek (Janez Ev.), Korošec, Kulovec, Krek (Miha) ali v komunistični liniji Kardelj, Kidrič, Kraigher (Boris in Sergej), Kavčič (Stane in Niko), Kučan … Dejstvo je, da so se tako rekoč vsi res pomembni politiki minulega stoletja pisali na K, s to posebnostjo sem se v svojih člankih že večkrat poigraval. Ko sem v minulih dneh prebiral najnovejšo biografijo Edvarda Kocbeka izpod peresa Andreja Inkreta (In stoletje bo zardelo, Modrijan, 2011), zajetno in odlično knjigo o življenju in delu tega velikega Slovenca, se mi je posvetilo, da je tudi Kocbek na K! Hm. Kocbek je sicer bil tudi neke vrste politik, a že po prvem občutku je jasno, da ne sodi ne v prvo ne v drugo od prej imenovanih političnih linij. Bolj kot politik je bil pesnik, v politiki pa zanesenjak in oporečnik.

Da ne sodi v K-linijo, pričajo tudi njegove osebne skušnje s politiki iz nje. S Korošcem sta bila prleška rojaka, nanj se je mladi Kocbek obrnil, ko je potreboval štipendijo za študijsko izpopolnjevanje v Berlinu v študijskem letu 1928/29 – in ta vodilni »politični duhovnik« na Slovenskem mu jo je odobril, »spodobno« vsoto 7.000 dinarjev iz državnih virov. Kidrič in Kocbek sta si bila v prvih, »srečnih« letih OF (pred Dolomitsko izjavo) zaupna prijatelja in tudi pozneje ni bil Kidrič prvi med tistimi, ki so ga izgnali v politično nemilost novega režima. To je bil Kardelj, ki je Kocbeka tudi sicer težko prenašal (»nikdar se nisva prav marala«). Na plenumu CK KPS v zadnjih dneh januarja 1952 (leto partijskega obračuna s Cerkvijo), je Kardelju prekipelo: »Kdo je pravzaprav ta Kocbek? Kocbek je za nas ničla … Zdi se mi, da je treba Kocbeka pred slovenskim ljudstvom predvsem osmešiti, ker dejansko je smešna figura. On je sicer lahko tudi nevarna figura in ne mislim podcenjevati pojava 'kocbekovščine' …« K temu je o svojem nekdanjem soborcu z vrha Tovarišije dodal, da spada »na Studenec ali pa v zapor, če bo nadaljeval s takimi stvarmi« (kakršna je bila, denimo, zbirka novel Strah in pogum). Ko je Kocbek umrl, mu je pred odprtim grobom v imenu tedanje oblasti (bil je državni pogreb) spregovoril – Milan Kučan, predsednik Skupščine SRS. Povzdignil ga je kot književnika in hkrati pripomnil, da »kot politik ni imel vselej najbolj srečne roke« … (Nič pa ni rekel »o tem, zakaj je ni imel«, pripomni Inkret).

Po tem orisu Kocbekove skušnje s političnimi sopriimenjaki na K se vrnimo na začetno vprašanje: kdo bi lahko bil najbolj znani Slovenec 20. stoletja? Možnih odgovorov je najbrž več, odvisno od merila. Če bi bilo merilo število odličnih knjig, ki so bile o nekom napisane, bi to lahko bil prav Edvard Kocbek. Samo v zadnjem letu dni so izšle kar tri. Prva je bila »Edvard Kocbek, Osebni dosje št. 584« (Karantanija, 2010), napisal jo je Igor Omerza, z njim smo jo predstavili tudi na 101. Glasovi preji. Druga je filozofsko delo Tineta Hribarja, izšlo pod naslovom Ena je groza (Študentska založba, 2010). Tretja je prej navedena Inkretova biografija (avtor je tudi urednik Kocbekovih Zbranih del, doslej izšlo osem zvezkov) … Noben od prej imenovanih politikov še zdaleč ni bil deležen tolikšne biografske in knjižne pozornosti. Še večje mogoče le Ivan Cankar, ki pa ga v 21. stoletju žal skoraj nič več ne beremo, Kocbek pa je že vrsto let v središču pozornosti. Nemara bo ta tudi v njegovem primeru enkrat ugasnila, a v tem trenutku ne pretiravam, če zatrdim, da je najbolj (pri)znani Slovenec 20. stoletja.