V višino pri šestinšestdesetih

Dušan Prezelj v višino skače že vse življenje. V svoji starostni kategoriji ima 66-letni Kranjčan celo svetovni rekord. Leta niso ovira, pravi, in dodaja, da na velikih tekmovanjih skačejo tudi stari 95 let in več, in to s kakšno energijo in veseljem do življenja.

Kranj – Slovenski atleti veterani so se s svetovnega veteranskega prvenstva, ki je potekalo v Franciji, vrnili s štirimi medaljami. Kar za dve sta poskrbela zakonca Stanka in Dušan Prezelj iz Kranja. Oba sta jo osvojila v skoku v višino, ona bronasto, on zlato. Skok v višino je po koncu kariere lahko tudi rekreacija, zatrjuje Dušan Prezelj, svetovni prvak in tudi svetovni rekorder v tej disciplini.

Letos je dopolnil 66 let. »To ni nič posebnega, da pri teh letih skačem v višino. Že v Sloveniji nas je kar nekaj, v svetu pa veliko. Skok v višino je pri nas disciplina s tradicijo, uspehi in kar nekaj tistih, ki nam zdravje dopušča, smo v tem športu ostali,« pravi Dušan Prezelj. Pri Prezljevih je skok v višino družinska tradicija. Sin Rožle je s preskočenimi 232 cm slovenski rekorder. Ta čast je leta 1976 pripadla tudi Dušanu, ko je preskočil 215 cm, kar je še vedno njegov osebni rekord. V starejših letih se tako visoko ne da skočiti, s tem se je že zdavnaj sprijaznil. Njegov najboljši dosežek zadnjega obdobja je 168 cm, kar je tudi svetovni rekord v starostni kategoriji M65. Postavil ga je v dvorani, na prostem pa je centimeter slabši, izboljšal pa je rekord Američana, ki je veljal petnajst let.

Zanj je skok v višino dobra rekreacija, poudarja pa, da se je ne moreš lotiti šele pri teh letih: »Če nimaš osnove iz mladosti, če nisi v stalnem treningu, ne gre. Zaradi hrbtenice in drugih težav vadim vsak dan, treninge pa imam štirikrat do petkrat tedensko. V pripravljalnem obdobju v višino skačem enkrat na teden ali pa še to ne. Ko se bliža tekmovanje, je skakanja več. Trening je kot pri vrhunskem športniku, le da je obseg nekajkrat manjši. Manj je več, vmes se je treba tudi regenerirati. Obseg in intenzivnost treninga morata biti letom primerna, sicer ni rezultata,« pojasnjuje.

Rezultati pri njem so, tako kot tudi pri njegovi ženi, ki jo še zlasti občuduje, saj poleg tega hodi še v službo. Letos je preskočila 134 cm, sam pa je za letošnje zlato moral preskočiti 165 cm, na višini novega svetovnega rekorda 169 cm je letvica padla. Upa, da naslednjič ne bo. Morda že letos, saj želi nastopiti na evropskih igrah, ki bodo oktobra. Njegova zbirka trenutno obsega petnajst medalj z velikih veteranskih tekmovanj, od tega ima deset zlatih, štiri srebrne in eno bronasto. Domov se še nikoli ni vrnil brez nje. Stanka je zbrala še več medalj, devetnajst: osem zlatih, sedem srebrnih in štiri bronaste.

Odriniti se v zrak in skočiti prek letvice pri dvajsetih ali šestinšestdesetih je verjetno bistveno drugače. »Seveda je razlika. Srce hoče, telo ne. Ni elastičnosti, eksplozivnosti. S tem se moraš sprijazniti in gre,« odgovarja član AK Kranj. Na veteranska tekmovanja gre rad tudi zaradi druženja. Na letošnjem svetovnem prvenstvu je nastopilo skoraj devet tisoč udeležencev iz 98 držav. Nastopili so v starostnih kategorijah na pet let, od 35 let naprej pa vse do kategorije 95 let in starejši. Tudi v višino so skakali skoraj stoletniki. Zmagovalec je preskočil natanko en meter. »Prav veselje jih je bilo gledati, koliko energije in veselja do življenja še imajo,« je bil navdušen Dušan Prezelj.

V skoku v višino želi ostati čim dlje. »Treba je delati strokovno in redno vaditi. Za zdaj motivacija je, zdravje pa tudi,« je zaključil eden najuspešnejših slovenskih veteranskih športnikov.