Kitajci in demokracija

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / sobota, 22. avgust 2015 / 13:15

Na Kitajskem je bilo individualno vedno podrejeno kolektivnemu, zlasti v komunističnem obdobju. Država, sistem, Partija so bili v prvem, posamezniki slej ko prej v drugem planu. Zdaj hočejo tudi ti do večjega vpliva …

Repolitizacija Kitajcev

Mimo Kitajske in Kitajcev ne moremo. Ko se pri njih zgodi nekaj povsem lokalnega – kot je siloviti požar v pristanišču Tjandžin – je to globalna novica. Ko so devalvirali svoj juan, je to pretreslo svetovne finančne trge. Kaj pa se za kulisami takšnih senzacij dogaja sicer? Odgovarja filozof Wang Hui, kitajski Žižek. Eden od pojmov, ki jih uporablja, je pojem repolitizacije. Kaj pomeni? Predvsem večji vpliv ljudi na delovanje gospodarskih subjektov in na porabo družbenih sredstev. »Lahko bi rekli več demokracije, več vpliva v gospodarstvu. Tu sta pomembni dve stopnji. Prva je bolj splošna. Zdajšnji prevladujoči model gospodarske rasti ni vzdržen, saj povzroča ogromne ekološke krize, za vse po svetu, brez izjeme. Če bi želeli spremeniti ta model razvoja, ki je povezan z različnimi interesi, bi morali večini ljudi omogočiti politični vpliv. Gre torej za odločevalsko usmerjenost reform. To je prva raven, druga pa je bolj tradicionalna, klasična: kako zavarovati pravice delavcev. Na Kitajskem se zavedamo, da se je v minulih 30 letih zrušil socialni sistem, ki ga zdaj vnovič izgrajujemo. Ta proces je v okvirih finančne krize in zniževanja gospodarske rasti, ko je nujno vložiti več denarja za rekonstrukcijo socialnega sistema, zelo težak. Skupaj s spremembami modela razvoja je to težko vprašanje. Na eni strani bi morali spodbuditi udeležbo širše javnosti, po drugi strani pa menim, da je prav tako pomemben teoretičen premislek o tem, kako to izpeljati. Obstaja več možnosti, poskušam dokazati, da moramo v proces vključiti intelektualno in množično javnost, to je po mojem mnenju precej pomembno.« V nadaljevanju je filozof bolj konkreten. »Naj naštejem nekaj primerov: reforma na Kitajskem ne poteka le znotraj države, ampak deluje tudi svetovno. Nedavno sta se na Kitajskem pojavili dve vroči razpravi. Ena je 'En pas – ena pot'. En pas pomeni ekonomski pas, ena pot pa pomorsko pot. Gre za dva koridorja, indijskega in pakistanskega, ter železniški most, s katerim želi Kitajska povezati svilno pot gospodarskega pasu in pomorsko svilno pot, da bi tako povezala sebe z Evropo, Afriko in državami vmes. Torej en pas, ena pot, dva koridorja, en most – če povem na kratko, seveda, to je zelo pomembna poteza za krepitev kitajskega gospodarstva. V tem smislu je nujna razširitev gospodarske moči v druga območja, vendar kako se tega lotiti, kako onemogočiti ponovitev kolonializma, ki so ga izvedle evropske in ameriške sile? Ko se je vlada lotila tega, je veliko ekonomistov in celo politikov spraševalo, zakaj tovrstne projekte sploh potrebujemo, saj ob pretirani produkciji potrebujemo nove trge, nekakšno finančno širitev. Ta logika je z mojega vidika le ponovitev stare. Vsak razvoj trga terja iskanje novega prostora. Pri tem pa je pomembno še nekaj. Koncept 'Pas, pot, koridorja, most' se ne osredotoča na ozemlje in suverenost, temveč na medsebojno povezovanje, ne le Kitajske z drugimi državami, temveč tudi znotraj države. Kot veste, svilna pot povezuje obalna območja s Sinkiangom, Tibetom, Mongolijo in tako naprej. Kako se torej soočiti s tolikšno raznolikostjo? Kako premostiti prepad pokrajinskih razlik? Kako se lotiti razlik med urbanimi območji in podeželjem? In ko se bodo ti projekti uresničili, kako narediti vtis z gospodarsko močjo na druga območja?« In ne nazadnje: »Kako naj intelektualci ali delavci izkoristijo ta družbeni trenutek, da bi spremenili javno mnenje? To je po mojem mnenju del repolitizacije. Seveda je pomembno, kakšne vrednote in nove ideje se bodo razvile.« (Vir: MMC RTV SLO) To so vprašanja. Čakamo še odgovore.

Depolitizacija Američanov

Američani niso Kitajci. Zdaj jih obseda vprašanje, kdo bo novi predsednik. Joseph Mussomeli, še nedavno veleposlanik ZDA v Sloveniji, zdaj upokojenec: »Ena najbolj groznih stvari po slovesu od Slovenije je bila, da moram zdaj spremljati vse nesmisle ameriške predsedniške tekme. Misel, da bi dobili za predsednika še enega Busha ali Clintona, je depresivna. Amerika ne bi smela biti oligarhija. Ali še huje, plutokracija. Ampak drugi kandidati so šele bizarni, posebno Trump. Je zabaven kot nekateri slovenski politiki, a nikoli ne bi smel priti v pozicijo z resno odgovornostjo.«

Bogati Grk, revna Grčija

Grški ladjar in milijarder Aristotel Onassis (1906–1975) je svoj čas izjavil: »Bogat človek je včasih samo reven človek z veliko denarja.« Njegova Grčija je zdaj (po naravi in zgodovini) bogata dežela, a ima le malo denarja. Potrebovala bi veliko Onassisov, ki bi plačevali davke …