Upokojenci, paradni konj diplomacije
Ministru Karlu Erjavcu letos ni bilo usojeno, da bi v miru in predvsem v celoti izkoristil poletne počitnice. Po poročanju Slovenskih novic naj bi se zatekel na dopust na Hrvaško, kjer ima vikend, vendar se ni odzival na novinarske klice, kar je bilo še posebno presenečenje. V časopisu namreč pišejo, da v njegovi več kot desetletni karieri mobilni telefon pri novinarskih klicih še nikoli ni zvonil v prazno. Ko je odstopil arbiter Ronny Abraham, je bil Erjavec spet nedosegljiv, nato pa je, verjetno zaradi Cerarjevih pozivov, predčasno prišel v službo.
Karl Erjavec je eden redkih slovenskih politikov, ki si lahko privošči takšna ravnanja. Mojstrstvo njegovega političnega preživetja se ne skriva v nekih njegovih diplomatskih kvalitetah in izkušnjah, ampak v preprostem dejstvu, da se mu je uspelo povzpeti na vrh najboljše slovenske stranke, se pravi stranke upokojencev, ki zastopa interese več kot šeststo tisoč slovenskih upokojencev, kar je pri dveh milijonih slovenskega prebivalstva vsekakor fascinantna številka.
Zaradi tega se je Erjavec, potem ko so novinarji končno prišli do njega, lahko na prošnjo komercialne televizije naj komentira Abrahamov odstop, cinično odzval z izjavo, da je Desus zadovoljen, ker so upokojenci z najnižjimi pokojninami te dni dobili upokojenski regres.
Medtem ko vsi drugi politiki ob občutljivih srečanjih z novinarji natančno premlevajo besede, ki jih nato izrečejo, se Erjavec čuti tako močnega in suverenega, da na jasna vprašanja cinično odgovarja nekaj čisto drugega in daje s tem posredno vedeti, kako bo morala nanj računati vsaka politična garnitura na oblasti. Poleg tega meni, da je dober na vseh področjih. Lahko je direktor strokovne službe v Uradu varuha človekovih pravic, državni sekretar na ministrstvu za pravosodje ali pa minister za obrambo, okolje in prostor oziroma za zunanje zadeve. Vzame lahko vsak resor, samo da je na oblasti. Drugo, a zanj nepomembno, je seveda, kakšne so splošne posledice teh njegovih ambicij. Teh namreč ne čuti on, ampak mi.
Zunanja politika je eden najpomembnejših resorjev vsake vlade. Od nje je odvisna stabilnost države, še posebno pomembna pa je dobra in močna zunanja politika v odnosu do sosednjih držav. O tem, da bomo s Hrvaško vedno imeli težave, skorajda ni dvomov, ampak tudi te je mogoče reševati z dobro diplomacijo. Najbolje je seveda, da je ta obojestransko kvalitetna. V teh časih temu žal ni tako. Naša stran na tem področju močno zaostaja za sosedi, ki so si pravkar privoščili veliko slavje ob operaciji Nevihta. Slovenija se tega dogodka uradno sicer ni udeležila, vendar je bil v delegaciji Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve tudi poslanec SDS Franc Breznik, ki se je na vrhu Kninske trdnjave skupaj z Romanom Leljakom srečal s spornim hrvaškim generalom Antejem Gotovino. Tako je to z nami: Hrvati nam prisluškujejo, mi jim hodimo čestitat, zunanji minister pa je vesel, ker so upokojenci ob pokojninah zdaj dobili še regres.