Koronavirus in mi, 5. del

Zaspal sem nazaj in vsake toliko me je iz spanca na pol predramila bolečina v poljubnem delu telesa, pomešana s Špelinim glasnim kašljem. Spanec v resnici sploh ni bil spanec, ampak se ga spomnim bolj kot kakšnih morastih sanj. Občutek toplote občasno prekine mrzlica, da se od mraza poskušam zaviti v odejo. Tinitus povzroči, da je vsak zvok silno glasen in zoprn skoraj do bolečine, zato se sosedova kosilnica sliši kot topovski ogenj. Nekje iz globin spomina se pojavi slika vojaških vaj na Kninu leta 1985, ko smo streljali z minometi, topovi in havbicami. Svetloba v glavi je na pol priprta – kot tiste žarnice, ki jim lahko reguliraš svetilnost. Barvni toni so oranžno-rdeče-rjavi, slike pa so meglene. Vsake toliko časa se skozi meglo prebije kak dražljaj iz dejanskega življenja. Zvok posode iz kuhinje, ko si otroci pripravljajo zajtrk. Špelin kašelj. Pritisk mehurja.

Slednji me prebudi in odvlečem se v kopalnico. Ko se umivam, me iz ogledala gleda upadel obraz s temnimi kolobarji pod očmi in štiri dni staro, neurejeno brado. Zmorem še toliko moči, da stopim na tehtnico. Šest kilogramov manj kot pred enim tednom. To je skoraj en kilogram na dan! Posledica pomanjkanja apetita in splošne izčrpanosti. Preden se uležem nazaj v posteljo, mi Špela pomaga preobleči pižamo. Tudi ona mora v kopalnico.

Pri vratih pozvoni in Štirka leti pogledat, kdo je. »Mi 'mamo korono!« se dere s praga, odgovor pa je premalo razločen in ga ne razumem. »Prav, bom šel iskat, hvala!« še zavpije mali in zapre vrata.

»Mami, en stric je neki prnesu, grem dol iskat!« reče in se obleče. Čez nekaj minut prisopiha nazaj s hlebcem še toplega kruha in v folijo zavitimi rebri za šest oseb. Zapiska mi SMS. »Dober tek!« je kratko sporočilo Janeza, lastnika gostilne Pr' Pepet. »Prvi ste, ki jih poznam, da imajo korono!«

Ko so ljudje izvedeli, da smo zboleli covidom-19, je ta izgubil nalepko nečesa, kar se dogaja drugim. Korona je dobila obraz, saj je zbolel nekdo, ki ga poznajo. Postala je resnična, ne le nekakšna virtualna grožnja. Dojeli so, da zdaj pa gre zares. Seveda nismo prvi, ki smo tega hudiča »fasali«, smo bili pa med redkimi, ki so to tudi javno objavili.

Skoraj takoj po objavi se je zgodilo nekaj izjemnega. Pred vrati so se začeli pojavljati osebno dostavljeni paketi. Nekaj kilogramov mandarin, škatla sveže zelenjave, vitaminske tablete, sladkarije za otroke, lonec divjačinskega golaža, lonec segedina … In navadno zraven pismo, včasih tudi anonimno.

Skoraj vsak dan je pozvonil tudi poštar. Prišle so knjige, zdravilni čaji, ukulele in črne zaščitne maske (»Uuu, rokerske!« je bila najhitrejša Dvojka in jih takoj posvojila), bomboni s C-vitaminom …

Iskrena hvala vsem darovalkam in darovalcem, res ste nam olajšali življenje v tem času! Seveda tudi z vsebino paketov, še pomembnejše pa je bilo sporočilo: Niste sami!

Prijatelj Danilo je poklical popoldan: »Jutri ob devetih grem v trgovino, napiši mi seznam, kaj rabite!«

Špela je vse našteto komentirala: »Očitno nekaj delamo prav.« In s tem povzela bistvo.

Ker se je že bolje počutila, je za otroke pripravila kosilo in preverila, ali imajo narejene vse domače naloge. Skozi meglo v glavi sem zaznal odmeve njenih, na trenutke malo glasnejših pripomb.

Očitno je imela kar precej dela s šolo, saj je zvečer ostala povsem brez glasu. »Še dobro, da kašljaš, da te lahko najdemo!« je bil poskus šale, preden sem nekako zaspal.

Jutro me je zbudilo s pritiskom v očeh. Zoprna bolečina, kot da bi bili kroglici malenkost preveliki za jamici. Bolečina v križu, ki se je pojavila po jutranji toaleti, je bila prehuda. »Grej!« je bilo kratko sporočilo prijatelja Alena, fizioterapevta.

Preselil sem se nazaj na kavč v dnevno sobo, saj je tik ob njem radiator, na katerega se lahko fino naslonim in si direktno grejem razbolele dele telesa.

Zasliši se smeh iz kuhinje, kjer dekleti pomagata fantoma pri šolskih obveznostih. Mali je izpustil eno črko in namesto junaka slovenske ljudske pesmi je po zeleni trati začel skakati ljudožerski morski pes.

Fizične stike s sošolci so nadomestili digitalni. Namenoma nisem zapisal virtualni, saj je na drugi strani dejanski sogovornik. Uporaba pametnega telefona, tablice ali računalnika s kamero omogoča skoraj popolno komunikacijo. Seveda ni isto, ampak vsaj trenutno ni bilo opaziti, da bi preveč pogrešali tudi dejansko srečanje s sošolci. Čakalo pa jih je še celih osem dni karantene!

Špela se naslednji dan ni počutila prav dobro. Udejstvovanje pri pripravi hrane in šolanju mularije prejšnji dan ji je pobralo precej energije. Tudi kašljala je več in močneje, kot je prejšnje dni. Ker ni mogla ves dan spati, je v spalnici brala knjigo. Jaz sem za zvočno kuliso prižgal televizijo in dokumentarce o afriških živalih. Gledati jih zaradi bolečih oči tako in tako nisem mogel.

Noč je bila zoprna. Premetaval sem se po kavču in nikakor nisem mogel najti položaja, v katerem bi vsaj približno lahko ležal. Pojavile so se težave z dihanjem. Sopihal sem kot astmatik med tekom po makadamu opoldne sredi avgusta nekje v Istri. Ponoči sem se dvakrat moral preobleči, saj so bila oblačila povsem prepotena. Špela me je prišla pogledat vsakič, ko je morala v kopalnico. »A si v redu?« sem razbral iz njenega kašlja. »Itak, super sem!« sem odkašljal nazaj.

Okrog desetih me je zbudil hrup aktivnih otrok. Danilo je prinesel stvari iz trgovine in so jih zlagali. Špela jim je dajala navodila iz spalnice. Ker že precej časa nisem jedel, sem prosil za mandarino. Smejal sem se sam sebi, saj je bilo že samo lupljenje resen napor. Pojedel sem jo z velikim užitkom. Prijal mi je občutek, kako se hladen sok lepo razlije po ustih in potem steče v grlo. Ampak okus je bil pa obupen. Pojedel sem dve mandarini in vsaka je imela okus po drugi znamki šampona za telo.

Zvečer je klical stric, zaskrbljen, saj se mu sestra že cel dan ni oglasila na telefon. Ker naju oba s Špelo govorjenje spravi v kašelj, jo je poklicala Enka. Tudi njej se ni oglasila.

S Špelo sva se spogledala: »Grem jaz pogledat!« je rekla, se oblekla, vzela ključ maminega stanovanja in odšla dol.

(Se nadaljuje)