Med nebom in zemljo
Pred nami je praznik Marijinega vnebovzetja. Če se je slednje res zgodilo, je bilo v nasprotju z vsemi fizikalnimi zakoni. Pa si poglejmo še druge primere zapletenih odnosov med zemeljskimi in nebeškimi rečmi …
Stonehenge, Maji in Marija
Posebno zanimivo je tisto, kar ve o svojih arheoastronomskih raziskavah povedati naš znanstvenik dr. Ivan Šprajc. V džungli Jukatanskega polotoka v Mehiki je odkril še neznano majevsko mesto, staro okrog 1400 let. »Majevsko ljudstvo je bilo zelo posebno in edinstveno v nekaterih pogledih, v marsičem pa so bili podobni vsem drugim starim kulturam. Za nami je že devet sezon opravljenih terenskih pregledov. Odkrili smo osemdeset prej neznanih arheoloških najdišč in arhitektonske ostanke, ki kažejo, da so bile vse pomembne stavbe pri Majih tudi astronomsko orientirane. Predvsem na Sončeva vzhajališča in na določene datume, za katere lahko danes z gotovostjo rečemo, da gre za datume, ki so imeli poljedelski pomen.« Šprajc poudarja, da je bilo pri Majih njihovo verovanje neločljivo prepleteno z njihovo znanostjo. »Ko govorimo o nekem eksaktnem znanju, ki so ga imeli, in o konceptih, ki niso bili pravilni, govorimo o verovanju. Za njih ni bilo ena stvar znanje, drugo pa verovanje. Vse je bilo pomembno. Torej to, kar so oni verjeli, oziroma to, kar mi označujemo kot verovanje, zanje ni bilo nič manj pomembno kot tisto, čemur mi rečemo empirično znanje. Zanje je bil enako pomemben tudi obred, ki so ga morali opraviti zato, da bo seme zraslo.« Zanimiva je tudi njegova razlaga fenomena Stonehenge. Znamenito megalitsko svetišče naj bi nastalo okoli leta 1600 pr. n. št. Kot kaj? Kot zapletena astronomska opazovalnica. V njej je ohranjenih trideset pokončnih, več kot štiri metre visokih ter do dva in pol metra širokih kamnitih blokov. Dr. Šprajc: »V prvi vrsti je bil to kultni prostor. Velikokrat se v arheologiji in pri proučevanju preteklih družb napačno zlorablja termin 'observatorij', sicer moderna beseda, ki v modernem kontekstu pomeni opazovalnico oziroma instrument za opazovanje ... V starodavnih kulturah ni bilo observatorijev v tem smislu. Bili so objekti, ki so imeli druge primarne funkcije. Lahko so bili kultni prostori, templji, rezidence ali administrativne stavbe, ki pa so bile poleg tega tudi astronomsko orientirane. Bile so namenjene tudi za opazovanje, vendar ne kot observatoriji. Pravzaprav so odsevale astronomsko znanje, kajti za to, kar vidimo v orientacijah, ni treba graditi monumentalnih templjev. Mogoča so opazovanja z veliko bolj preprostimi pripomočki. Če imamo te orientacije v templjih – v teh monumentalnih stvaritvah, je to že odraz pogleda na svet, torej prenašanja vesoljskega reda v človekove stvaritve.« V Stonehengu stoji kamen z imenom Heel Stone. Ko Sonce ob poletnem solsticiju vzide prav izza njega, skozi režo v kamnitem vencu osvetli osrednji prostor svetišča. »Stonehenge je solsticijsko usmerjen. Glavna smer, ki je vključena v okrogli kompleks krožnega tlorisa, je smer, ki kaže proti poletnemu solsticiju. Ta je pomemben tudi pri nas, saj imamo zanj slovensko ime – kres. Ob kresu še vedno ponekod prižigajo ogenj, nekoč so bile to bolj razširjene šege, ognji pa so zopet povezani s Soncem. To je namreč tisti čas v letu, ko je dan najdaljši, pomemben pa je tudi zimski solsticij, ko je dan najkrajši. Dan, ko se Sonce na neki način ponovno rodi. Človek se je vedno čutil dolžnega, da Soncu in drugim stvarem v naravi pomaga na svoj način. Povsod po svetu so se opravljali obredi, ki so bili namenjeni temu, da Sonce odvrnejo od nadaljnjega padanja v temo in da ga privedejo do tega, da se vrne. To so magični obredi, kakršni so bili ali so ponekod po svetu še vedno v rabi. Danes vsi, predvsem zaradi razvoja znanosti, vemo, da se to dogaja ves čas. Nekoč pa človek očitno ni bil tako prepričan, da se bo vse vendarle tako razvijalo, če ne bo tudi sam kaj naredil za to.« (Vir: MMC RTV SLO) Tudi Marija, ki je bila vzeta v nebo na vrhuncu poletja, ohranja svojo veliko versko vlogo v družbi, ki je sicer najbolj znanstvena in tehnološka doslej.
Hirošima – samo ena?
Šestega avgusta je minilo 70 let od Hirošime. »Ljudje, kot sem jaz, izgubljamo moč, da bi govorili o svojih izkušnjah in se še naprej bojevali proti jedrskemu orožju.« Tako pravi Sunao Tsuboi, eden od 183.000 preživelih, katerih povprečna starost je letos presegla 80 let. Kdo torej jamči, da se Hirošima ne ponovi?
Bo prva dama ZDA Slovenka?
»Ta država je trenutno zadolžena za 19 bilijonov dolarjev. Potrebuje nekoga, kot sem jaz, da uredi ta nered.« Tako samozavesten je bogataš Donald Trump, eden od kandidatov za republikansko predsedniško nominacijo. Njegova aktualna žena je slovenskega rodu: Melanija Trump (roj. Knavs, v Sevnici, 1970). Lahko postane prva dama ZDA?