Kolesarjenje

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / četrtek, 6. avgust 2015 / 12:38

Počitnice so na polovici, podobno tudi moj dopust. Naš poletni dopust v grobem pomeni morje, kolesarjenje in planinarjenje. Vmes se zgodi še kaj 'nepredvidenega'. Prejšnji teden smo kolesarili po Prekmurju. Odpeljali smo se do Radencev, tam parkirali, napokali kolesarske torbe in jo mahnili mimo Ledavskega jezera na Goričko. Kdor misli, da je Prekmurje le ravnina, se moti. Kjerkoli so gorice, je breg. Teh imamo v Sloveniji obilo, predvsem pa gorice pomenijo nenehoma gor in dol. Težko je otrokom razložiti, da je tako povsod, gre gor in gre dol. Če se ne potrudiš pri vzponu, ne moreš uživati v spustu, in če je preveč monotono, je dolgočasno. V goricah to nikakor ni. Celo Prekmurje živi od dela v Avstriji. Očitna je bila razlika v urejenosti pokrajine ob avstrijski in neurejenosti ob madžarski meji. Učnih poti je ogromno, kolesarskih prav tako. Ali lahko ljudje od tega živijo? Deloma že, odvisno od posameznika. Kolesarske poti v Sloveniji so malo bolj avanturistične kot denimo tiste v Avstriji. Tam je na vsakem drevesu smerokaz in tablica, pri nas moraš večkrat vprašati za pot, uporabljati moraš zemljevid ali GPS, na katerem seveda ne piše vsega. Tako pa komuniciraš z domačini in to so eni lepših trenutkov na poti. Prenočevali smo v apartmajih, tako smo vozili s seboj le kolesarske torbe z najnujnejšo opremo. Z Goričkega smo se spustili na ravnino in videli mnogo lepega, kar ponuja svet ob Muri. Šteli smo gnezda štorkelj in opazovali razlike med odraslimi in mladimi pticami. Velika Polana je evropska vas štorkelj, res je lepo urejeno naselje. Najlepši del poti je bilo kolesarjenje ob potokih in seveda Muri. Miško Kranjec je hodil ob Ledavskem potoku v Lendavske gorice in ta del je bil zelo lep. Mokrišča in mrtvice ob Muri so čudovita zatočišča miru, zelenja in življenja. Voziti se prav ob reki in rečicah je bil zame najboljši del poti. Mokrišča so danes po vsem svetu območja zaščitene narave. Živali in rastline izginjajo in biotska raznovrstnost je v teh okoljih največja. Ni slučajno, da Muri pravijo evropska Amazonka. Z zdravilno energijo smo se napolnili v Bukovniškem jezeru. V Veržeju smo videli lončarsko delavnico, preizkušali smo bograč in prekmursko gibanico. Term je veliko. Meni so bile najbolj všeč v Banovcih, otrokom pa v Moravcih. Čez Muro vodijo mostovi, še bolj pa se je zabavno peljati z brodom. Več jih je in veliko dela imajo. Na poti smo srečali veliko kolesarjev pa nobene družine. Niti najmanj takšne popotniške, ki bi za nekaj dni vandrala po Prekmurju. Pa je bilo zelo lepo. Pravo vrednost takšnih potepanj bodo otroci spoznali šele kasneje, morda je tudi ne bodo. Vem le, da želim biti pristna in da lahko dam le tisto, kar znam. Pomembna je pot, cilj je le eden od utrinkov na njej.