V težkih časih smo vklopili trmo

Okarina etno festival je ena najpomembnejših blejskih stalnic. Že petindvajset let. Zato, ker je pred toliko in več leti znani Blejec, lastnik restavracije Okarina, Leo Ličof razmišljal, da si Bled in Blejci zaslužijo nekaj več in predvsem drugačnega. Leo danes razmišlja enako. »Ljudje se moramo družiti med seboj,« je prepričan, »ob glasbi s celega sveta je to še toliko lažje.« In lepše.

Pošljiva spomin 25 let nazaj. Prvi Okarina etno festival ste na Pristavi organizirali komaj mesec in pol po slovenski osamosvojitveni vojni. Kaj vas je, moškega v najboljših letih, spodbudilo, da ste se lotili tovrstnega glasbenega projekta?

»Ideja o glasbenem festivalu je v meni tlela že v času nekdanje države, ko so bila tovrstna druženja, javni koncerti in podobne manifestacije prepovedane oziroma so bila privilegij predvsem določenih politično zanesljivih organizacij, nasprotno pa zasebna pobuda ni bila ravno zaželena. V avgustu tistega leta smo tako v Pristavi organizirali prvi festival. Spominjam se, da sem z navdušenjem in odprtimi rokami sprejel spremembo v mišljenju takratnih oblasti, ki so z dovoljenjem podprle organizacijo festivala. Veliko sem potoval po tujini, kjer sem videl mnoge podobne festivale, pa sem nekaj tega želel prenesti v naše kraje. Prepričan sem, da glasba pripomore k druženju ljudi, kar nam in skupnosti, v kateri živimo, daje kulturno moč in širino v razmišljanju. V glasbi ni prostora za ideološke opredelitve, saj je predvsem medij, ki združuje na prvi pogled zelo različne ljudi.«

Prvi sta pogum za prihod v Slovenijo pokazali skupini iz Češke in Hrvaške, festival pa je bil sicer najbrž precej udarniški?

»Prvi poskus je bil seveda skromen. To je bil čas, ko smo po Bledu še hodili po prstih, saj nisi vedel, ali bo počilo iz kakšnega grma ali ne. Lahko pa potrdim, da je ta mali festival pomenil tudi manifestacijo nove dobe, novega časa, za kar so bili še kako zainteresirani tudi domačini z Bleda in okolice. To se je potrjevalo tudi leta kasneje vse do danes. Ko je prva osamosvojitvena evforija popustila, smo kaka tri leta kar dobro uspevali, poleg družabnega utripa pa je vedno pomembnejša postajala tudi raznolikost in atraktivnost izvajalcev. Najprej sem razmišljal o festivalu s širšim glasbenim razponom od jazza do rocka, a sem se kasneje usmeril v etno, saj ta pokriva večji spekter družbe. Druženje na koncertih je tako generacijsko kompletno, od družin z otroki do srednje generacije in starejših.«

Ob v začetku pretežno slovenskih izvajalcih ste kasneje na festival vse pogosteje začeli vabiti tudi skupine najprej iz sosednjih držav, kasneje pa še iz drugih delov sveta ...

»Na začetku smo razpolagali z zelo skromnimi finančnimi sredstvi, zato si nismo mogli privoščili dražjih tujin skupin. Res pa je, da so domače skupine, ki igrajo etno glasbo, tudi same imele željo po afirmaciji na novem etno poligonu. Etno glasba so korenine vse glasbe, ki jo poslušamo. Razlike med različnimi vrstami glasbe so tudi v tem, koliko in kaj nekdo tej osnovi muzike še doda. Žal pa opažam, da je vse več slabe komercialne glasbe.«

Saj res, zakaj ste festival poimenovali Okarina?

»Okarina prihaja iz moje male trgovinice spominkov, ki sem jo v osemdesetih letih imel v Golf hotelu. Turistični vodič iz Grčije mi je nekoč prinesel glineno okarino, ki je igrala. Izkazalo se je, da je goste v prodajalni najbolj zanimala prav ta okarina. Našel sem mojstra, ki je naredil nekaj replik in okarina je postala prava prodajna uspešnica. Prodal sem jih lepo število in s tem kasneje financiral gostilno. Tudi sam sem bil prej turistični vodič. Poln energije sem potem začel v Golf hotelu. Takrat sem iz žice na cesti znal narediti spominek in ga prodati. Restavracija Okarina in festival s tem imenom sta bila kasneje nekako logično nadaljevanje.«

Tudi festivalska Okarina je uspešno rasla in sredi devetdesetih v desetih dneh ponudila tudi več kot 25 nastopajočih posameznikov oziroma ansamblov. Festival je takrat dosegel tudi širšo slovensko prepoznavnost ...

»Festival je počasi, a vztrajno rasel. Kot vidite, smo medijskega pokrovitelja z vašo časopisno hišo dobili šele po petindvajsetih letih. Slovenska družba še vedno težko sprejema nove stvari. Spomnim se odnosa županov in nekaterih institucij v regiji do festivala, češ – kar delajte, to je pa res fina stvar, kar je bila pogosto tudi edina njihova 'podpora'. Festival je danes po kvaliteti na enakem ali celo višjem nivoju, kot Druga godba v Ljubljani, a je medijsko še vedno največkrat obravnavan le kot še eden od mnogih festivalov v slovenskem prostoru. Z Zavodom za kulturo Bled, ki se nam je pri organizaciji festivala pridružil pred osmimi leti, smo dobili novo energijo in zagon. Seveda pa še danes vztrajamo pri tem, da glavni interes festivala ni finančni, ker bi s tem zanemarili osnovno idejo, ki je bila narediti dober žur in obiskovalcem ponuditi druženje ob dobri glasbi. Včasih je bilo prav zanimivo gledati zakoreninjene Gorenjce, ki so svoje srce sicer počasi, a vendarle, odpirali zvokom in glasbi z drugega konca sveta. Etno glasbi se je preprosto nemogoče upreti.«

Kot ste dejali, je festival imel tako vzpone kot padce. So bili ti povezani tudi s selitvijo koncertnih prizorišč iz Zdraviliškega parka na Pristavo?

»Slovenija je bila v nekem trenutku na zelo visoki kulturni in umetniški ravni, a smo kasneje zaspali na lovorikah, kulturi pa je bilo namenjenega vedno manj denarja. Tudi nam je to okrnilo program. Spomnim se sredine devetdesetih let in zgodbe o uspehu, ko ni manjkalo pokroviteljev, sicer skromnih, a vendarle. Potem so dobri časi minili, vedno več denarja v raznih firmah se je najbrž trpalo v zasebne žepe. Takrat smo vklopili rezervne motorje, ki se imenujejo trma, in pet, šest suhih let šli po kolenih in vendarle preživeli. Za vse smo poskrbeli sami, saj smo bili občinski oblasti in gospodarstvu bolj bolečina tam zadaj, češ pa naj imajo, če že hočejo.

Mislim, da selitev na Pristavo ni bila tako problematična, akustika tam je idealna, prav tako ambient in tudi obisk je bil zelo dober. Včasih se mi je prizorišče zdelo celo premajhno. Prizorišče je bilo idealno, a so se pojavile težave s samim objektom in smo se spet selili v Zdraviliški park. Seveda pa smo se morali prilagajati tudi občinski oblasti, če smo hoteli njihov prispevek v svoj festivalski proračun. Vseeno je bilo, kam so nas prestavili, festival smo naredili prav vsako leto.«

Letos se prizorišče prvič seli na Promenado. Kaj menite o novi lokaciji?

»Promenado smo 'dobili' za petindvajsetletnico. Prizorišče je zelo atraktivno, prvič doslej se mi zdi, da bo šlo za res pravo koncertno prizorišče: oder bo pod cesto, za njim se bo odpiral razgled na jezero, otok, grad, prijazen obiskovalcem pa bo tudi prostor za spremljanje koncertov, ki se bo širil po travniku nad odrom. Ker bo na letošnjem festivalu obilo dobre glasbe, lahko le upamo in prosimo bogove za lepo vreme. Upam, da bo to prizorišče trajnejše, sicer pa sem že pred leti predlagal tudi oder na jezeru. A to najbrž še ne bo tako hitro.«

Z osemnajstimi nastopajočimi se festival vrača na pota stare slave. Poleg tega, da gre za okrepljen program, ta letos izstopa tudi po kvaliteti.

»Za petindvajsetletnico smo nekoliko bolj napeli mišice, Zavod za kulturo, ki je tudi nosilec projekta festivala, je pomagal potegniti voz naprej oziroma tja, kjer je mogoče pred leti že bil.«

Med skupinami iz Južne Amerike, Afrike, Azije, ZDA in različnih koncev Evrope bo na letošnji Okarini domače barve zastopala Godba Gorje. Z njihovim programom med drugim povezanim tudi z Avsenikom boste predstavili del naše glasbene kulture.

»Gorjanska godba s trdno gorenjsko glasbeno linijo si vsekakor zasluži priznanje za dolgoletno uspešno delo in številne nastope doma in po svetu. Gre za čudovit ansambel, ki je edini v tem delu Gorenjske, ki predstavlja našo avtentično dušo. Je simpatična, v sebi ima srčnost in je tisto, kar lahko vedno in vselej predstavimo obiskovalcem Bleda. Ansambel je odličen, sicer ga ne bi vabil v eminentno druščino na­stopajočih na Okarini.

Siceršnji program sem izbral na festivalih, ki jih vsako leto obiščem po Evropi. Mogoče je ena značilnosti letošnjega programa, da je precej ženskih vokalistk, pogled v program pa napoveduje, da bomo videli in slišali kar precej sveta. Težko bi koga nastopajočih izpostavljal, saj je vsaka posamezna skupina kamenček v mozaiku festivala.«

Kako se počutite po četrt stoletja sodelovanja z glasbeniki iz vsega sveta, imate občutek, da je vsakoletno življenje s festivalom kakorkoli vplivalo tudi na vašo osebnost?

»Čeprav je glasba zelo nežna zadeva, je v pogledu produkcije festivala treba vedeti, da gre za posel. Za nastope se dogovarjam z agenti in poslovneži, pri tem se pojavljajo različni interesi in zahteve … To je kruta realnost brez romantike. Preprosto moraš biti dober pogajalec za čim ugodnejšo ceno. Verjemite mi, da je to težko, kadar na vsak način hočete pripeljati kakšnega izvajalca na Bled, hkrati pa glede na svoje zmožnosti doseči čim bolj optimalne pogoje.

Po drugi strani pa se je v vseh teh letih zgodila vrsta čudovitih srečanj z glasbeniki, kar je nedvomno širilo moja obzorja in mi vseskozi dajalo dodatne energije. Glasbeniki so poslanci nečesa dobrega, pozitivnega. Večje zvezde so, bolj preprosto delujejo, pa naj bo to Paul McCartney ali pa glasbena skupina iz zadnje albanske vasi. To je tisto, kar me žene naprej, in preden bom festivalsko energijo prenesel na nekoga, ki me bo nasledil, bo na Bledu še slišati kakšno Okarino po mojem izboru.«