Njena ljubezen do šivanja narodnih noš

"Ko vidim obleko narejeno, pozabim na vse preživete ure za šivalnim strojem. Takrat pozabim, koliko ur je vloženega v eno samo obleko," pravi Jožica Šmid.

»Vedno sem rada šivala, želela sem se šolati za šiviljo, vendar se ni izšlo.« Tako začne pripovedovati Jožica Šmid, ki je po poklicu kuharica, v prostem času pa že 20 let šiva narodne noše za AFS Ozara. Opravila je nekaj tečajev šivanja, za začetek je šivala zase in otroke. Za delo pri folklorni skupini jo je navdušila Marija Čipe, za začetek je sešila nekaj moških srajc, kasneje pa se je usmerila v šivanje ženskih kostumov. Pri Ozari deluje še kot garderoberka. Tudi mož Brane Šmid v vlogi učitelja plesov aktivno sodeluje pri skupini Ozara. Poudariti je potrebno, da vsi, ki delujejo pri folklorni skupini Ozara, delujejo ljubiteljsko in da za svoje delo niso plačani.

Sedaj se za pojem ljudska noša uveljavlja tudi ime kostum. Pri skupini Ozara uporabljajo izraz ljudska noša, tudi »Prešernova noša« oziroma kostumi iz prve polovice 19. stoletja. To pa zato, ker so danes šivani kostumi samo približni posnetek noše iz tistega časa. Velik izziv predstavljajo kroji različnih noš. Šmidova si pomaga s knjigo dr. Marije Makarovič Ljudska noša, ki opisuje noše po pokrajinah, vsebuje pa tudi krojne pole. Je pa potrebno kroje prilagoditi današnji višini plesalcev, saj so bili Slovenci pred 150 leti nižji kot danes. Pomaga si tudi z zbirkami, ki jih hranijo v Narodnem muzeju v Ljubljani in Pokrajinskem muzeju v Kranju, vendar imajo noše spravljene v depojih in je do njih težko priti. Izobražuje se še preko seminarjev, ki jih organizira Javni sklad za ljubiteljske kulturne dejavnosti, na zadnjem seminarju so obravnavali »peče«, to je sploh najstarejše žensko pokrivalo na ozemlju Slovenije.

Poleg krojev je težko dobiti primerno blago, Šmidova ga kupuje po Sloveniji in tujini, ko zagleda primeren kos blaga, ga kupi. Kot pravi je izredno težko dobiti blago za deset noš, kolikor jih je potrebno sešiti za posamezen sklop pokrajinskih plesov. Noše ne sešije čisto po meri plesalk, čeprav nekaterim vseeno vzame mere, temveč kroje priredi tako, da lahko obleke uporabi več plesalk različnih mer. Nekaj noš je sešitih za višje, nekaj pa za nižje plesalke.

Tipičen primer ženske alpske noše je tako sestavljen iz kratkega krila -rejevca, ki sega do kolen oziroma spodnjih hlač, sledi spodnje krilo, ki je iz bombaža in je ponavadi škrobljeno. Pomembni so rokavci, ki so tradicionalno segali samo čez prsi, danes pa jih šivajo do višine pasu, tako plesalke lažje plešejo, nato je krilo z modrcem in predpasnik. Blago za modrc je zelo drago in težko dobavljivo. Čas, ki ga porabi za eno nošo je odvisen od okraskov, ki jih je potrebno ročno zašiti na obleko. Povprečno porabi za rokavce med 16 do 25 ur, za predpasnik okoli 6 ur, za krilo z modrcem pa 16 do 25 ur dela. Za šivanje ene same ženske noše tako porabi tudi do 60 ur dela. Veliko stvari na noši, kot je spodnji rob krila, gubice v pasu, nabran predpasnik pa je ročnega. Prav tako so vsi okraski, od raznih trakov, vrvic, zlatih okraskov ročno prišiti.

Doslej je sešila 35 gorenjskih noš, 10 dolenjskih, 10 kostelskih, 10 belokranjskih, 10 prekmurskih in 10 koroških noš. Na vprašanje, ali ji je kdaj žal časa, ki ga porabi za šivanje odgovarja: »Ko vidim obleko narejeno, pozabim na vse preživete ure za šivalnim strojem. Takrat pozabim, koliko ur je vloženega v eno samo obleko. Malo sem pač mahnjena na narodne noše.« Naslednji projekt, ki ga bo šivala Jožica Šmid so štajerske noše, saj mlada skupina pri Ozari pripravlja štajerske plese.