Joco Žnidaršič: Leta preloma

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 19. september 2021 / 17:21

»Joco Žnidaršič, 83-letni mladenič, je fotoreporter. Šolal se je za zdravnika, a je sredi prve polovice šestdesetih let prejšnjega stoletja sklenil, da bo njegova ordinacija v gorah, na trgih in ulicah, na smučiščih in ob jezerih, na bojiščih ter, če ne bo šlo drugače, v sobanah in dvoranah, kjer sprejemajo politične odločitve. Kot polnokrvnega fotoreporterja ga je sicer doletela nesreča pri delu: leta 1974 je bil postavljen za urednika fotografije na Delu. A je nemudoma postal dvoživka: ko se je dogajalo, je bil tam zunaj; ko se ni, je bil na uredniškem kolegiju, v redakciji. Pravzaprav troživka: kot reporter in urednik je delal za črno-bel časopis, za dušo in zgodovino je naredil še kakšno barvno fotografijo. / Čas Žnidaršičeve profesionalne poti je bil dramatično drugačen od sodobnosti. Fotografija ni preskočila na računalniški zaslon, ampak jo je bilo treba razviti. Pošiljanje fotografij po zraku ali poštnih kablih je bilo obupno zamudno. V Sloveniji ni živel poldrugi milijon fotografov, kolikor je danes uporabnikov pametnih telefonov. Do zaključka redakcije – nekako ob osmih zvečer – je moral biti fotoreporter v redakciji, urednik fotografije pa v centralni redakciji. / Fotoreporter nima privilegija kot novinar ali zgodovinar, da bi bil kronist dogodkov, ki jih ni videl. V letih preloma Žnidaršič skozi leče svojega objektiva sicer ni videl vsega. A je videl osupljivo veliko. Nekatere prelomne prizore je videl le njegov objektiv. Njegov pokojni prijatelj Feri Žerdin je izračunal, da je v vsem življenju – če seštejemo stotinke ob nastanku fotografije – zares delal le nekaj deset minut. V tistih desetih minutah, ko je zares delal, je na filmski trak ujel zgodovino.« (str. 173)

Avtor gornjih besed je Ali Žerdin, napisal jih je na čast enemu najvidnejših slovenskih fotoreporterjev. Njegovo razstavo si lahko še do konca oktobra ogledate v Cankarjevem domu. Izbor fotografij je velik, a ne gre za Žnidaršičev celoten opus; tu so le fotografije iz prelomnih let okoli 1990. Večino teh fotografij smo videli v časopisih in knjigah, natisnjene so tudi v katalogu. A polno jih doživimo šele, ko se sprehodimo med velikimi in kvalitetnimi povečavami na razstavi. Nekatere so postale legendarne: tista, na kateri Kučan 17. marca 1988 z vrha stolpnice nad Trgom revolucije razkazuje svojemu sovjetskemu kolegu Gorbačovu slovenski socialistični raj pod njima. Ali pa tiste, ki kažejo, kako so na Triglavu 12. junija 1991 razvili slovensko trobojnico. In še mnoge druge, oglejte si jih na razstavi, ki je čisti užitek …