Turizem smo Gorenjci, 7. del
Obdobje vročinskega vala je bil odličen teden, ko sem lahko preizkusil potrpežljivost in s tem prijaznost naših turističnih delavcev. Ne da bi iskal prepir ali kako zamero, temveč zgolj prijazno ali vsaj, kot se temu reče, profesionalno besedo oziroma odnos. Terasa v našem turističnem biseru je bila prazna. Sonce je neusmiljeno opravljalo svoj poletni delovnik, videti je bilo, da je klimatska naprava, pritrjena nad stranskim izhodom prijetnega hotela, edina, ki je ta dan neumorno delala. Krasna terasa na sončni legi je poleg finega afriškega lesa vsebovala še cel kup miz s stoli, ob katerih so užaljeno stali senčniki. No, ti senčniki so me zbodli v oči, ker niso bili odprti, ampak zaprti. Kdaj mora biti senčnik odprt, če ne takrat, ko sije sonce? Ampak kdo bo pa v tej vročini odprl enajst senčnikov, je pravo vprašanje. In tako je moja turistična pojava zasedla en stol in s tem še mizo in čakala, od kod se bo prikazal kak človek, ki me bo vprašal, ali bom kaj spil, mogoče pojedel. Tik preden sem opustil misel te vročične misije, je natakar odprl vrata na teraso in iz sence zavpil, kaj bi naročil. Odkimal sem mu, da ga ne slišim, a on je zavpil še glasneje. Pomahal sem mu, naj pristopi bližje, a se ni pustil prepričati. »Pridite not in naročite!« In še preden je globoko senco zamenjal za klimatizirano restavracijo, sem še glasneje zavpil, da bi rad naročil. Moral je prikorakati do mene, na sonce ... Če bi fotografiral tisti izraz na njegovem licu, bi sliko lahko prodal s podpisom: Sprehod obsojenca proti vislicam. Priznam, oba sva 'švicala' kot že dolgo ne, a sem vseeno naročil espresso in kokakolo. Nič ni rekel, le pogled strupenjače je imel. Čez kakih deset minut je postregel edinega gosta na terasi, ki ga je celo zvedavo vprašal, zakaj senčniki niso razprti, če pa so tu zato, da nudijo senco. Zvedavec je dobil odgovor, da v tej vročini ni normalno piti kave in kokakole, da so vsi normalni ljudje na obali ob vodi ali v dobro klimatiziranih sobah. No, pa imam, sem si dejal in se mu lepo zahvalil za razlago, on pa mi je ukazal, naj plačam kar takoj, ker še enega izleta na sončno teraso ne bo preživel. Storil sem naročeno, in ko sem spil svojo kofeinsko dozo, sem na terasi razprl vseh enajst senčnikov, kar mi je vzelo točno minuto in štirideset sekund, ker tako enostavnih in funkcionalnih še nisem videl. Edino, kar sem potem še lahko videl, so bili ljudje, ki so v manj kot desetih minutah zasedli vse mize ... Zategadelj sem si upal misliti, da bi mi bil direktor hotela lahko še hvaležen. Kaj pa veš, mogoče so bili pa to edini dnevni gostje tistega izredno vročega dne ...