Sončne počitnice

Marsikdo si želi dva meseca počitnic, tako kot jih imajo otroci. Kaj vse bi počeli, kam vse bi šli, kaj vse bi doživeli … Pa niso vsake počitnice kar tako same od sebe lepe. Mnogi že prve dopustniške dni doživijo počitniški šok, ko zmanjka obveznosti, hitenja in ko je družina skupaj ves dan. Vedno več ljudi se pritožuje nad tem, da ne znajo več biti skupaj, ko so prosti. Najbrž lahko krivdo pripišemo kar našemu vsakdanjemu hitenju, ko se komaj kaj vidimo, kaj šele da bi aktivno gradili medsebojne odnose. Ko dobimo na razpolago nekaj prostih dni ali ves teden, mesec, nikar brezglavo ne hitimo v načrtovanje tega skupnega časa. Večino svojega časa preživimo v prilagajanju in zato si v prostem času vsak želi nekaj zase. Tako ni čudno, da so ljudje že tretji dan skregani, ko pa bi vsak rad nekaj drugega. Počitnice so za vse. Zato naj bi v njih vsak našel nekaj zase in še vedno ostane veliko časa, ko smo vsi skupaj. Otroci si ne želijo, da postanemo njihovi organizatorji in animatorji. Čeprav jamrajo, da nimajo nič za početi, to še ne pomeni, da moramo starši skrbeti za njihov kratek čas. Starši pa to največkrat delamo zato, da imamo ljubi mir in da pomirimo malce občutek krivde, ker smo čez leto premalo skupaj. Zato si ob začetku vsakih počitnic privoščimo najprej en konstruktiven pogovor, v katerem si povejmo pričakovanja. Da ne bodo otroci vsako jutro jokali, ko jih bomo budili za v hribe, ponavljajoč: po jutru se dan pozna … Seveda se, ampak prost dan si vsak predstavlja drugače. Nekdo bi več spal, drugi manj. Uskladimo malce svoje navade in želje in tako bo prav gotovo za vsakega nekaj. In ne drvimo še med dopustom ves čas sem ter tja. Najhujše je, če se nič ne ustavimo. Vzemimo si čas za vse tiste ljudi, ki jim že sto let obljubljamo, da se letos pa prav gotovo oglasimo pri njih. Privoščimo si kakšen lep vikend v dvoje. Pa še recept, ki velja od nekdaj in bo najbrž veljal tudi za naše zanamce. Najboljše stvari so povsem preproste. Želim vam lepih poletnih zgodb.