Turizem smo Gorenjci, 5. del
Na prvi strani spletne strani z naslovom Regionalna razvojna agencija Gorenjske piše: »Turizem je na Gorenjskem prepoznan kot ena najpomembnejših razvojnih priložnosti regije.« Pogled se premakne na datum zapisa, ki pa ne sega v 18. ali 19. stoletje, ker takrat, kot vemo, svetovnega medmrežja še ni bilo, je bilo samo kako pajkovo ali ribiško. Datum kaže 21. stoletje, točneje dve leti manj, kot smo danes. Prepoznali smo priložnosti turizma tudi na Gorenjskem. Padla je zadnja trdnjava. Dolgo smo se upirali, a smo zdaj postali sumljivi, ker bi znalo biti, da bi se dalo tudi na Gorenjskem kaj zaslužiti s turizmom. Ne bi me to toliko motilo oziroma niti opazil ne bi, kako nam cveti turizem, če se ne bi stalno vpletali še besedici: šport in rekreacija. Kjer koli imaš turizem, sta poleg še ti dve besedici. Kot ena najpomembnejših razvojnih priložnosti regije? Mi se še razvijamo? Spet grem gledat datum. Nisem se zmotil, res piše leto 2013. No, v dveh letih se še nismo razvili, smo pa podaljšali rok do leta 2020. Krepitve razvojnih potencialov od 2007 do 2013 so dobile podaljšan mandat na regionalni razvojni program 2014– 2020. Pomembno je torej, da se razvijamo. Kdaj se bomo dokončno razvili, pa bova midva – jaz in ti, dragi moj bralec – težko doživela. Ampak, pretvarjava se, da živiva v deželi, kjer so prepoznali turizem kot eno najpomembnejših razvojnih priložnosti. Roko na srce in denarnico, ni treba biti ravno transformer. Gorenjci smo znani po tem, da imamo blindirane žepe, vendar smo izjemno spretni v odpiranju sefov, ki jih s sabo prinašajo turisti. Naš turistični slogan je: svojega ne damo, tuje poberemo vse! Neverjetno, kako spretni smo, ko ponujamo najmanj za največ. Vendar je šla pri tem moja raziskava korak naprej. Natančna raziskava je pokazala, da moraš imeti kar precejšnjo srečo, da 'narajmaš' Gorenca v turizmu. Ne vem, ali so se gradbeni delavci iz južnejših predelov naše bivše skupne države prekvalificirali v gostince in hotelirje, ali so leskovačke vešalice postale naša avtohtona hrana. Kaj pa kajmak, pečena paprika in tavče gravče? In v osrčju gorenjskega bisera stoji gostilnica s televizijo nad šankom ... na tej televiziji pa non-stop program TV Pink. Marinko Rokvič se dere čez ves Bled! Pravkar pa sem turistu razlagal, kje je spomenik Avseniku in njegovi glasbi. Človek se je peljal mimo in ni vedel, kaj je tista špica na rondoju, vedel pa je vprašati, ali Marinko Rokvič poje v slovenskem jeziku, a je to kako narečje. Odgovoril sem mu, da smo Gorenjci ljubitelji globalne glasbene kulture, ki uživajo v odkrivanju novih in novih zvrsti ljudske glasbe. No, ko pa je natakar prinesel račun, na katerem je bil zelo evropski znesek, in ko sem ga vprašal, ali ni to rop pri belem dnevu, je odgovoril: »Momak, nam je kratka sezona ...«