T'ko je b'lo včas' na vas'

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / petek, 12. junij 2015 / 09:31

Pretekli konec tedna so na Merjaščevi domačiji v Smledniku trikrat, vsakič pred razprodanim avditorijem, uprizorili ljudsko igro Prisega o polnoči. Navdušena publika napoveduje dober obisk tudi na ponovitvah prihajajoča dva konca tedna.

Že deset minut pred zvonom s sosednjega zvonika, ki je naznanil začetek predstave, so bile v pričakovanju prvega dejanja Prisege o polnoči tribune na dvorišču Merjaščeve domačije polne do zadnjega sedeža. Šepet je nemudoma utihnil, ko so zvonovi Smleških pritrkovalcev večerni zrak prepustili milozvočni violini Mance Malovrh, ki je z Montijevim Čardašem napovedala zgodbo o ciganu Marku, Požarjevi Anki, sinu Albinčku, nesrečnem Pavlu …, pravzaprav pa značilno slovensko zgodbo iz kmečkega okolja pred stotimi leti. V približno uro in pol dolgi predstavi namreč vidimo kmetske slike, v katerih so nastopale naše babice in dedki, za večino današnjih Slovencev pa bi lahko dodali še predpono pra.

Za Smlednik je zgodba, avtorica igre v štirih dejanjih Prisega o polnoči je Manica Koman (1880–1961), ki so jo uprizorili domači gledališčniki pod režijskim vodstvom Nejca Smoleta, še toliko bolj zanimiva, saj naj bi temeljila na resničnih dogodkih prav iz Smlednika in okoliških vasi ob Savi. Kmečko življenje in potujoči cigani, trdo delo na eni in brezskrbnost na drugi strani sta temi, ki ju prepoznavamo v predstavi. Čeprav je zgodba stara, taka od nekoč, pa je vendarle še danes aktualna, saj govori o iskreni ljubezni, o predanosti in hrepenenju, čeprav se slednje včasih zdi tako brez smisla. Ljubezen ostaja in je vodilo tudi v današnjem, precej drugačnem času. Nalašč na tem mestu ne razlagam, kaj in kako se zgodi v predstavi, saj bi vam, bodoča publika, tako vzel ščepec napetosti v približno uro in pol dolgi predstavi.

V priredbi igre, za današnji čas ravno pravšnji po dolžini in izgledu, se v vsakem dejanju znova izkaže homogena in dobro izurjena igralska ekipa. Če je režiser starejšim namenil domačo govorico, polno starih resnic in starejših izrazov, ki jih danes poznajo le še na kmetih, je mladim v usta položil "sodobnejšo" živahnejšo govorico. Čeprav igralci niso imeli mikrofonov, se jih je dobro slišalo tudi v zadnje vrste. Po za vaško življenje značilnem prvem dejanju nas v drugem v smeh spravljata brodnik Koritnik (odlični Metod Ferbar) in potovka Lovrinka (Julka Štilčeva), da bi v tretjem dejanju spoznali, da poti nazaj več ni, ampak ji sledi le še katarza v četrtem dejanju. Peto dejanje si lahko naslikamo sami, da kljub težkim časom, v katere smo zašli, v prihodnost vendarle zremo z optimizmom. Režiser Smole, v njem prepoznamo tudi aktualnega medvoškega župana, je še enkrat znova pokazal, da se da, le dovolj volje in poguma je treba imeti. V zahtevnem gledališkem projektu je namreč združil tako moči članov KUD Smlednik, Smleških pritrkovalcev, Lovskega pevskega zbora Medvode kot vseh ljudi iz ozadja, ki vsak večer pomagajo izpeljati predstavo, pa jih v prvi vrsti ne vidimo. Prihodnja konca tedna mora biti le še vreme za, vse drugo bo nedvomno na pravem mestu.