
Potniki na ladji norcev
»Kdo je pravzaprav lastnik semen starih sort oziroma genskih virov rastlin? Je dedna snov naravni vir, kot so nafta, rudnine, voda ali les? Je lahko predmet patentne lastnine, kontrole in prodaje? Ali pa je skupna lastnina (dobrina) naroda? Če velja patentna pravica, je to legalizirano gensko piratstvo, ki prinaša monopolni profit, medtem ko kmetje, vrtnarji, vrtičkarji in države, torej 'žrtve', ne pridobijo ničesar. Ali so semenarske korporacije upravičene do dobičkov, ki jih ustvarjajo s patentiranjem in prodajo nakradenih semen? Ali smo pozabili, kako so nam farmacevtske korporacije ukradle zdravilne rastline in si prigrabile monopol, da jih lahko kupimo le še v lekarnah? Ali smo kot fotokopije razmnoženi v bedaste potrošnike, ki ne vidijo, kaj se dogaja? Naši predniki so tisočletja sobivali z rastlinami, te so jih hranile, oblačile in zdravile. To je bil simbiotski odnos med rastlinami in ljudmi in se je razvijal kot koevolucija. Iz tega sobivanja se je razvilo kultiviranje rastlin, njihove pridelave in predelave, razvila se je kultura prehranjevanja z vsemi recepti za pripravo hrane in z vsem obredjem pri skupni mizi. Rezultat na fizični ravni je prelepa tradicionalna slovenska kulturna krajina, ki jo danes uničujemo in spreminjamo v 'hamburgersko' pokrajino. Če bomo izgubili semena, bomo izgubili prehransko suverenost. Kaj pomagata kmetu 200 ha velika posest in traktor z 200 KS, če nima svojih semen? Potem je bolje, da si natakne bejzbolsko čepico z napisom Monsanto, morda bo dobil celo popust pri gensko spremenjenih semenih. Dal sem pobudo državnemu svetu, da poda predlog spremembe ustave v DZ: 'Voda in komunalna ureditev sta temeljni človekovi pravici. Voda je javna in skupna dobrina državljanov Slovenije.' Semena preživetja pa dobijo samo preko mojega trupla.«
Anton Komat (1951) je že dvajset let, od izida knjige Pesticidi, ubijalci življenja (1995), eno najbolj prepoznavnih imen med slovenskimi naravovarstveniki. Po statusu je »svobodni raziskovalec«, po dometu svojih raziskovanj in objav se upravičeno podpisuje tudi kot »biozof«, okoljski modroslovec. Gornji odlomek je iz knjige, v kateri je zbral kolumne v reviji Jana in je na Slovenskem knjižnem sejmu 2014 prejela nagrado za najboljšo slovensko poslovno knjigo. Avtor, ki je svojo mladost preživel ob Ljubljanskem barju in zdaj živi v Domžalah, mi jo je podaril ob nedavnem srečanju v tem mestu na gorenjskem vzhodu … Priporočam jo kot okoljski brevir.