Rodila se je Danica

Nevzdržno, 2. del

... »Z Marinko pa je bilo drugače. Njo sem ljubil in si nisem niti predstavljal, da bi lahko živel brez nje. Bilo je prvič, da sem se mami odkrito zoperstavil, in ko se je na mojo stran postavil še oče, sem bil še bolj korajžen. Mama je čisto pobledela, zagrabila nož, ki je ležal na mizi zraven kruha, ter zavpila: 'Ubila bom to prasico!'«

Ludviku še danes, po toliko letih, zaradi teh besed ni vseeno. Prostaškega zmerjanja, ki ga je bil deležen, potem ko je spoznal Marinko, ne prenese; ljudi, ki ne znajo brzdati jezika, pa tudi ne. Kletvice so strup, ki nas zastruplja počasi, a vztrajno, trdi, ko mi razlaga, da bi mu bilo ljubše, če mu snamejo glavo, kot da bi dovolil, da iz njegovih ust pade grda beseda.

Njegovo pripovedovanje se v nadaljevanju vrti okoli dogodkov, ki so sledili po maminem živčnem zlomu. Ljubezen, ki jo je osemnajst let gojila do sina, se je na nerazumljiv način sprevrgla v neizmerno sovraštvo. Še do Marinke, za katero je govorila, da ji je ukradla sina, ni gojila toliko prezira kot do lastnega sina.

»Priprave na poroko so potekale v mračnem vzdušju. Če se z Marinko ne bi brezkončno ljubila, bi naju strlo. Bila sva brez denarja, jaz sem komaj šel v službo, ona je – takšna, kot je bila – vse svoje prihranke vlagala v projekte, za katere se je žrtvovala in živela. Njeni starši so študirali še tri otroke, imeli so delavske plače in ni bilo misliti, da bi karkoli prispevali. Poleg tega pa, roko na srce, niso bili najbolj srečni, da se je njihova hči zapletla z mano. Pa ne, da bi to pokazali ali nama kakorkoli branili. Ne. Le nobenega pravega interesa niso pokazali, da bi nama pomagali. A sva bila trmasta, ljubila sva se in strašno sva si želela, da se poročiva. Takrat pa je nama priskočil na pomoč moj oče. Predlagal mi je, da prostore, kjer smo imeli svinjak, preuredimo v dve sobici, prašiče pa preselimo pod kozolec. To je že davno tega hotel narediti, pa ne toliko zaradi mene, kot zato, ker je smrad iz svinjaka v poletnem času prinašal roje mesarskih muh in drugega mrčesa. Mama je bila seveda odločno proti, a je potem le nekako popustila. Z veliko apna nam je uspelo urediti večjo sobo, shrambo in kopalnico. V sobi sva imela štedilnik na drva, ki je grel vse prostore. Zunanje stene so bile sicer malo vlažne, ker so bile zgrajene še iz kamna, a nič zato. Imela sva svoje zatočišče, kjer sva se počutila varna. Poroko sva imela zelo skromno, v cerkvi so bili v glavnem najini prijatelji. Mama ni dovolila, da bi vabila njene sorodnike, po očetovi strani pa sta prišla dva strica in nekaj bratrancev. Od sosedov si je upal priti le eden, pa še tisti ni ostal do konca. Vsi so se bali, da bo mama naredila kraval. Duhovnik, ki mu ni bilo všeč, da je bila Marinka že noseča, nama je naredil pretirano vzgojno in pokroviteljsko pridigo. Počutila sva se kot dva tepčka, ki sta zagrešila nekaj grdega in umazanega. Držala sva se za roke in drug drugega sva spodbujala s pogledi. Držala sva se pokonci, na obrazu pa sva imela kljubovalen nasmeh,« se svoje nenavadne poroke spominja Ludvik.

Njegova mama si je zadala nalogo, da mladoporočencema zagreni življenje. Izklapljala jima je elektriko, vodo, redki so bili dnevi, ko pred vhodna vrata ne bi stresla nekaj lopat gnoja. Zdelo se je, kot da jo je obsedel sam hudič. Ludvik in Marinka sta bila, hvala Bogu, pol dneva odsotna, ker sta bila v službi. Zdelo se jima je, da se vsaj v tem času psihično lahko odpočijeta. Ves čas pa sta upala, da se bo stanje sovraštva in žlehtnobe umirilo, da se bosta lahko v miru posvetila otroku, ki sta ga pričakovala enkrat poleti.

»Najbolj žalostno je bilo, ker je mama proti meni ščuvala tudi sestrico. Pri tem je bila neuspešna, saj je bila naša 'ta mala' pametno dekletce. Ni še pozabilo, da sva zanjo skrbela z očetom. Zelo lepo je pela, sanjala je o tem, da bo študirala glasbo. Niti na kraj pameti ji ni padlo, da bi nekoč garala na kmetiji. Kadar smo bili sami doma, je prišla k nama. Pogosto je naju posvarila, da se morava paziti tega ali onega. Mama je namreč imela na srečo navado, da je razmišljala na glas. Otrok pa je marsikaj ujel na ušesa, četudi vsega ni razumel.

Končno smo dočakali deveti avgust, ko se je rodila hči Lucija. Marinko sem že dan prej pustil v porodnišnici. Ni minilo pol ure po mojem prihodu, ko je mama že 'predavala' sosedom, kakšen sem, da sem ženo prepustil rabljem, da poštene ženske rojevajo doma in ne med tujimi ljudmi. Pisalo se je leto 1970, starokopitnih, kot je bila naša mama, je bilo vedno manj. Tisti, ki so jo morali poslušati, so se le nasmihali in potem odhiteli domov, brž ko se jim je posrečilo pobegniti. Stal sem za oknom in jo poslušal. Bil sem poln adrenalina, upal sem, da se bo otrok rodil kmalu, da Marinka ne bo preveč trpela. Razmišljal sem, ali bo vnuk mamo kaj spremenil, bo ob pogledu nanj postala bolj človeška, boljša? Malo pred tem sem v Gorenjskem glasu prebral, kako nevarno je, če se mama preveč naveže na svojega sina. V članku, ki je opisoval takšno razmerje, sem se prepoznal. Malo me je bilo strah, saj človek, ki ga je napisal, ni bil preveč optimističen glede takšnega razmerja. A turobne misli so hitro izginile. Ponoči nisem dosti spal, dvakrat sem tekel do pošte, ki je bila oddaljena malo manj kot tri kilometre. Tam so imeli telefonsko govorilnico. Poklical sem v porodnišnico, a Marinka še ni rodila. Zjutraj sem najprej stopil do šefa, mu povedal, da sem živčna razvalina, ker žena rojeva, dal mi je prost dan, a le pod pogojem, da prinesem gajbico piva, ko bom postal očka. Še danes sem mu hvaležen za tiste zelo prijazne besede. Vožnja z avtobusom se je vlekla kot jara kača. V trafiki sem kupil nekaj stripov, ki sem jih potem prebiral spodaj v avli, medtem ko sem čakal, da mi sporočijo veselo novico. Dopoldne se je prevesilo v popoldne, ko še ni bilo nič. Šele naslednjega dne ob pol dveh ponoči je najina štručka prijokala na svet. Marinka je imela carski rez, ni šlo drugače, na koncu je bila že povsem brez moči. Vzel sem dopust, ker sem želel biti ob njej. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so se iz takšnih moških, ki jih je skrbelo za ženo, radi malo ponorčevali. Pa ne iz zlobe, temveč kar tako, ker je bilo možakarjem nerodno ob misli, da bi morali tudi oni pokazati svoja čustva. Hčerko sem videl šele takrat, ko sem prišel k ženi na obisk. Bila je nekaj posebnega: imela je črne laske, zavihan nosek in ves čas je bila lačna. Še nikoli mi ni nihče tako lepo dišal kot ona. Držal sem jo v naročju, in četudi sem bil po letih še mlad in zelen, sem se zavedal svoje odgovornosti, deklico pa sem vzljubil iz vsega srca. Z Marinko sva jokala od sreče! Niti v najbolj drznih sanjah nisva računala, da naju doma, ko se vrneva, čaka pekel. In to v dobesednem pomenu. Ko je kolega iz službe, ki sem ga prosil, naj nas pride iskat z avtom, parkiral na dvorišču, je izza vogala prišla mama. Ponosno kot pav sem ji pokazal otročička. Ošvrknila ga je s pogledom, me pogledala in rekla: 'Ta pa že ni tvoja. Kakšen cigan jo je naredil, ker je tako črna.' Potem se je obrnila in odšla. Še kolegu je bilo nerodno, mene pa je imelo, da bi planil za njo in … a nič nisem storil. Kolega nama je pomagal spraviti stvari v sobo. Ko sem videl, da na odejici leži maček, sem bil ves iz sebe! A sem požrl kletvice, zamenjal posteljnino in malčico preoblekel kar na mizi. 'Ti samo povej, če kaj potrebuješ', mi je rekel kolega sočutno, preden je odšel. V grlu se mi je naredil cmok. Ni bilo ravno prijetno ob misli, da ima še tujec do mene več usmiljenja kot lastna mati!«

(Nadaljevanje prihodnjič)