»Mislili smo, da se bo zemlja kar odprla!«

V ponedeljek sta se iz Nepala vrnila tudi Marija in Andrej Štremfelj, gorska vodnika, ki sta uničujoč potres doživela s skupino svojih sopotnikov na trekingu pod Everestom. Skoraj dva tedna po tej naravni katastrofi ugotavljata, kako veliko srečo so pravzaprav imeli …

Tako Marija kot Andrej Štremfelj sta bila v Nepalu že tolikokrat, da obiskov te himalajske države ne štejeta več. Poznata veliko najlepših poti, razgledov, vasi in spomenikov, veliko tega pa bo odslej zapisanega le še v njunem spominu in na fotografijah. Uničujoč potres, ki je pred slabima dvema tednoma z magnitudo 7,8 stresel to državo in vzel na tisoče življenj, je namreč močno spremenil podobo države, ki je priljubljena tudi med slovenskimi popotniki. Zakonca Štremfelj sta na šestnajstdnevnem trekingu tokrat spremljala petnajst popotnikov, večinoma Gorenjcev, ki so potres doživeli na polovici svojega trekinga.

Kje ste bili, ko so se zatresla tla?

Andrej: »Na neki planini nad vasjo Dingboče, kamor smo šli v precej slabem, meglenem vremenu na aklimatizacijo. Bili smo na višini 4900 metrov.«

Marija: »Iz vaškega hotela smo se odpravili na teren, ki je bil podoben poti proti Velikemu vrhu mimo Kofc – travnata pokrajina z malo kamenja.«

Andrej: »Ko smo se že vračali navzdol, sem sopotnikom ravno razlagal zgodbo o nepalskih svetih, divjih kurah, ki jih v naravi zelo težko vidimo, a že v naslednjem hipu je ena vzletela tik pred nami, česar res ne doživiš zlepa. No, trenutek za tem, so se pa zatresla tudi tla in kura je to očitno čutila že prej.«

Kako je bilo vse skupaj videti?

Marija: »Šele zdaj se zavedamo, kako veliko srečo smo imeli, da smo bili na takem travnatem, nenevarnem območju. Nekako smo bili na varnem v tej apokalipsi, ki se je dogajala okoli nas. Treslo se je kakšnih trideset sekund in to tako močno, da smo morali loviti svoje ravnotežje, da nismo popadali po tleh. Ves čas sem imela občutek, da se bo zemlja kar odprla pred nami. Po koncu tresenja pa so se začeli s sosednjih pobočij v dolino valiti še plazovi in kamenje in vse skupaj je pospremilo še glasno bobnenje. Za vse nas je bilo to neverjetna izkušnja.«

Je po vsem tem v skupini zavladala kakšna panika?

Marija: »Ne, ker smo bili vsi na varnem. Andrej nas je opozoril, naj gledamo na pobočja okoli sebe in bodimo pozorni na kamenje in skale, a bili smo na takem terenu, da nas ti podori niso dosegli.«

Ste se takoj zavedali razsežnosti potresa?

Andrej: »V naši skupini smo imeli tudi nepalskega spremljevalca in po tresenju tal je le zamahnil z roko, češ, potresov smo domačini tu navajeni, zato smo tudi mi vse skupaj sprejeli precej mirno. In tudi ko smo se vrnili dol v vas, smo imeli občutek, kot da tam potresa ni bilo. Hiše so bile cele, podrtih je bilo le nekaj ograj.«

Marija: »Kako uničujoč je bil potres, smo izvedeli šele, ko so začele prihajati novice iz Katmanduja in sosednjih dolin.«

Andrej: »Tako smo šele izvedeli, kakšno razdejanje je potres pustil v baznem taboru pod Everestom, da je sosednja vas povsem podrta, da je letališče v Katmanduju zaprto … Skratka, kup groznih novic in zato sem s satelitskim telefonom tudi sam poklical domov sina, ki mi je povedal, da je stvar resna.«

Marija: »Zato so takoj tudi vsi ostali obvestili svojce in kakšnih pet ur po potresu so vsi naši že vedeli, da je z nami vse v redu.«

Takrat ste se nato tudi odločili, kako naprej. Pri nas je bilo zaslediti nekaj očitkov, uperjenih proti vsem, ki so po potresu v Nepalu nadaljevali svoje trekinge, češ da za turizem zdaj ni pravi čas. Tudi vi ste z začrtano potjo nadaljevali. Zakaj?

Marija: »Presodila sva, da če bi se takoj vrnili, bi se znašli v grozni gneči. Že naslednji dan se je namreč začelo reševanje iz baznega tabora, helikopterji so ves dan neprestano vozili ponesrečence v Luklo in od tam naprej v Katmandu, vse kapacitete so bile popolnoma zasedene. In prav zaradi izrednih razmer tudi mi nismo dosegli svojega cilja – razgledišča pred baznim taborom pod Everestom Kalapatar, saj so bile takrat tam na delu reševalne ekipe in smo se iz spoštovanja do žrtev odločili spremeniti načrte in smo se zato povzpeli na neki drugi greben.«

Andrej: »Pod Everestom je bilo v tistem času 47 odprav in pričakovati je bilo, da bodo vsi hiteli nazaj v Luklo, letala bodo preobremenjena, mi smo vozovnice imeli rezervirane čez pet dni, hrane in vode nam ni primanjkovalo, če bi svoje načrte spremenili, ne bi imeli kje spati … Skratka, sledile bi same težave. Še danes trdim, da je bilo to, da nadaljujemo, edina prava odločitev. V vsaki hiši, kjer smo spali ali jedli in za to plačali, so nam bili neizmerno hvaležni. Največja katastrofa za te kraje, ki so odvisni od turizma, namreč šele sledi, saj nekaj časa zdaj ne bodo imeli dela.«

Marija: »Na takšne odločitve res ne smemo gledati enoznačno. Biti v dolini Khumbu, kjer so bili mi, je bilo takrat edino logično. Če bi se vrnili na izhodišče, bi le še povečali paniko. Če pa bi se takrat nahajali kje drugje, bi se verjetno odločili drugače. Od doma je res težko soditi, kaj se dogaja na drugi strani sveta.«

Kakšni prizori so vas pričakali v nadaljevanju?

Andrej: »Ta potres je bil menda zelo plitek s takšnimi 'žilami', ki je določena območja povsem porušil, spet druga pa le poškodoval. Namče Bazar je bil praktično neprizadet, Lukla tudi, kot da potresa tam ni bilo, eno uro od tam pa vse porušeno. Pretresljivo je bilo opazovati vse porušene templje, kar dve tretjini naj bi jih bilo uničenih. In to so veličastni stari templji iz 15. in 16. stoletja. V Kunde, eni od dveh največjih šerpovskih vasi, je bila polovica hiš podrtih.«

Marija: »Tam smo brez pomislekov tudi mi zbrali denar in prispevali za šolo, ki jo bodo morali na novo zgraditi. Ko človek vidi vso to nesrečo, res ne more ostati brezbrižen.«

Andrej: »Domačini so marsikje ostali brez vsega. Srečevali smo prizore, ko so vse svoje imetje pred podrtimi hišami zložili na majhen kup. A zaznati je bilo veliko solidarnosti, zelo stoično prenašajo to katastrofo. So pa tudi sami priznali, da so imeli kljub vsemu kar dvakrat srečo – prvič je bil potres v soboto, ko so zaprte vse šole in javni uradi, drugič pa je tla streslo opoldne, ko je velika večina bila nekje na prostem. Če bi bil potres na delovni dan ali ponoči, bi bilo žrtev še neprimerno več.«

Kako tem žrtvam lahko pomagamo v Sloveniji?

Marija: »Kljub vsem pomislekom je še vedno najbolje zbirati denar.«

Andrej: »V odročne vasi je pomoč treba prinesti na hrbtih ali s helikopterji, oboje pa je potrebno plačati. Nekateri so me spraševali, ali v Katmanduju te dni je voda. Za nas, ki imamo denar, se da dobiti vse, saj je vsega še dovolj. En domačin, ki se mu je pa podrla hiša, pa bo z denarjem, ki ga dam jaz za steklenico vode, lahko živel dva dni.

Marija: »Tako kot vedno je ta potres najbolj prizadel najrevnejše sloje. V turističnih predelih škoda ni tako velika, ker so bile gradnje bolj kakovostne. Če jim nič ne bomo dali v pomoč, nič ne bo prišlo do njih, če pa jim bomo dali nekaj denarja, bo zagotovo vsaj en del prišel v prave roke. Vsaj sama razmišljam tako, ko se odločam za pomoč.«

Kdaj se bosta spet vrnila v Nepal?

Andrej: »Če ne bi bilo potresa, bi se v tem obdobju turistov v Nepalu kar trlo, podoba pa je zdaj žal povsem drugačna, kar prinaša popolni izpad dohodka za celo dolino in celo državo. V določene predele bi šli na treking lahko že zdaj, večina pa bo verjetno sanirana do jeseni. A turistov bo verjetno mnogo manj, saj si številni ne bodo upali priti. Domačini bodo zato še toliko bolj veseli vseh, ki jim bomo prinesli zaslužek.«