Železniki bodo spet varni

Takole je časnikar pred nekaj tedni naslovil svoj prispevek v Gorenjskem glasu in povzel nekaj zamisli, kako naj bi se Železnikarji obvarovali grozečih poplav, kakršnih smo bili mnogokrat doslej deležni, nazadnje pa septembra 2007. Priča smo bili stihijskemu divjanju neznansko narasle sicer dokaj pohlevne reke Sore, ki so ji skozi Železnike »uspešno pomagali« pospešiti svoj tok, namesto da bi ga umirili. Splošno veljavnega recepta, kako bi se katastrofi lahko kolikor toliko uspešno izognili, žal ni, obstaja pa zato cel kup različnih zamisli, k čemur bi še jaz pristavil svoj lonček.

V omenjenem sestavku lahko zasledimo dva predloga, kako naj bi se poskusili rešiti iz leta v leto večje nevarnosti poplav. Po letu 1992 (po poplavi leta 1990) se namreč znova pojavlja zamisel o vodnih zadrževalnikih. Takrat so namreč prvič izdelali »idejni projekt« o zadrževalniku, ki pa je bog ve zakaj končal v predalu in se od takrat na njem nabira le prah.

 

Zdaj berem o dveh predlogih: eden govori o neznanskih 22 metrov visoki zgradbi, drugi o gradnji več zaporednih zadrževalnikov. Tudi sam se kot sicer popolni laik pridružujem slednji možnosti, vendar se mi obe zamisli skupaj zdita kot račun brez krčmarja in kot eksperimentiranje v živo, ki se bo ob naslednji tako visoki vodi, kot smo jo preživeli, žal ne vsi, lahko usodno maščevalo.

 

Zakaj govorim o eksperimentiranju v živo, ki bo morda, bog ne daj, prizadelo le nas, ki živimo ob Sori? Ne zadostujejo namreč le računalniške simulacije! Predolgo sem že računalnikar in dobro poznam omejene možnosti tega posla. Narave ne moremo spraviti v predalčke po naši (omejeni) pameti. Zagotovo bi se nekje spotaknili, kajti vsega nismo sposobni predvideti. Narava nam na vsakem koraku lahko postreže z nepredvidenimi presenečenji, kar pa še ne pomeni, da so računalniške simulacije odveč. Nikakor, a to ni vse, kar bi nam pomagalo ubraniti se grozečih naravnih ujm. Računalniške simulacije, ki naj jih bo vsekakor več in ne le ena (naj si torej konkurirajo), imajo še eno bistveno pomanjkljivost: rezervirane so namreč peščici poznavalcev, vsem drugim pa preostaneta le še vera in zaupanje vanje. Zato vsem pristojnim predlagam nekaj, kar bo večino od nas morda lahko mnogo lažje prepričalo o smislu in načinu nameravane gradnje takšnih ali drugačnih zadrževalnikov. Nekaj bo pač res treba storiti!

 

Predlagam namreč izdelavo tridimenzionalnega modela (reliefa) naše doline (n.pr. v merilu 1:10000), ki bi vključeval tudi zgornje plasti zemlje, gozdove, senožeti, travnike itd. Na tem modelu bi potem lahko proučevali delovanje zemeljskih in atmosferskih sil, ki nas vedno huje in usodneje ogrožajo – tudi ali predvsem po naši zaslugi. Proučevali bi erozijo tal, kakršno povzroča deroča voda, odlaganje materiala (prodonosnost), v model bi na različna mesta seveda morali vgraditi različno število zadrževalnikov ter ugotavljali, kaj se dogaja in še bi lahko našteval. Proučevali bi potem tudi učinke načrtovane obvoznice skozi Gorenji konec po levem bregu Sore, pa še razliko med »suhimi« in »mokrimi« zadrževalniki bi lahko videli, da ne bomo stalno poslušali različnih pravljic.

 

Že slišim ugovore pristojnih, ki se bodo najbolj ustrašili stroškov izdelave modela in preizkusov na njem, a jih lahko takoj utišam in, upam, prepričam na preprost način: investicija bi se vsekakor obrestovala, saj bi po tem modelu uspešneje določili, koliko zadrževalnikov ter kakšne in kje. Skupaj s tem modelom in z računalniškimi simulacijami bi zagotovo prišli do (skoraj) najboljše rešitve. Ne pravim, da bomo z zadrževalniki znižali nevarnost na ničlo, saj menda vsi vemo, da človek obrača, bog obrne! Če nam voda ne bo več vdirala v hiše, nam odnašala naših najbližjih in če se ji bomo lahko postavili v bran z metlami in morda še z lopatami, bomo cilj več kot dosegli. Še tak kolos (22-metrski zadrževalnik) bi bil sicer zgolj pljunek v morje …

 

Naj nejeverne Tomaže in morebitne vernike v vsemogočnost računalniških simulacij poskusim prepričati še s tem, da je tehnologija izdelave in preizkušanja modelov pri nas n.pr. v hidrocentralah že mnogokrat uspešno preizkušena, izsledki pa mnogostransko uporabni!

 

Na koncu tega pisanja želim zato vse pristojne pozvati, da uporabijo prav vse naštete (in tudi ne naštete) možnosti, ki jih nudita klasična in moderna tehnologija, da se nam ne bi še enkrat ponovil črni september 2007 in bi Železniki spet enkrat postali varni!

 

Pa še to: naplavine pred in za zadrževalniki bo pa vseeno treba redno čistiti!

 

Joža Dolenc, Železniki