Delo, bližina in čas

V davnih časih, ko še ni bilo pomivalnega stroja in so veliki lonci umazani čakali na delovne ročice, ni nihče bral nasvetov o tem, kako naj nauči svojega otroka delati. Otroci smo bili v delo hote ali nehote vključeni in to se nam je zdelo normalno. Tako kot spuščanje na napihnjenih zračnicah po reki Sori. Kot nabiranje borovnic in klopov. Kot makadam. Kot bližina staršev nekje v hiši, na vrtu, na polju, v drvarnici. Življenje je bilo veliko bolj preprosto, povezano z naravo in z letnimi časi. Delo je bilo samoumevno. To ni bil projekt. Danes bomo pa kuhali. Naučila te bom speči potico. Preveri, če znaš pobirati krompir. Dala ti bom nagradne žetončke, če boš nesel smeti. Nismo spraševali, če se splača. Ni bilo dileme, pri kateri starosti si lahko sam odrežeš kruh, pogreješ kakav, zakuriš v peči … Noben otrok ni bil tako utrujen od šole, od krožkov in šolskih projektov, da ne bi mogel pripraviti kosila, čuvati bratov, nahraniti krav, obesiti perila. Kuhali smo pri desetih letih, pospravljali brez vnaprej določenega urnika, delali vse, kar je bilo treba, tudi če nam ni bilo všeč. Domača naloga je bila narejena brez pomoči staršev, plakatov nismo izdelovali, učbenike smo imeli štiri, od didaktičnega materiala smo imeli samo barvne ploščice za učenje likov in množic. Bili smo pravi neuki siromaki v primerjavi z današnjimi otroki. Vedno pa smo šli k bolnemu sošolcu. Peš smo hodili v šolo, spotoma učili mlajše otroke socialnih veščin in se od starejših učili traparij. Nismo bili označeni kot otroci s posebnimi potrebami, niti nadarjeni, ne hiperaktivni, ne nasilni. Nismo vedeli za vedenjske in čustvene motnje. K psihologu smo šli samo, če smo padli na glavo. Bili smo otroci, brez diagnoz, prilagoditev, nalepk in specialnih pomoči. Kako to, da smo sploh preživeli? Se izšolali in se naučili delati? Se znali dogovoriti brez posredovanja odraslih? Zrasli kljub fizičnim in psihičnim praskam? Včasih sicer malce čustveno in komunikacijsko okrnjeni, uničevalsko naravnani, z več ali manj vrednostnimi kompleksi, cepljeni proti tuberkulozi in drugačnosti.

Ampak to ni minus naše mladosti, to je lastnost našega naroda. Mogoče je lastnost naroda tudi odnos do dela. Ta se je iz znanih in neznanih razlogov sfižil, pokvaril, uničil. Mogoče tudi zato, ker je delo tako ostro razdeljeno na umazano, vredno, ničvredno, večvredno, nehvaležno, smrdljivo, nečastno, lahko, težko, fizično, umsko, dobro plačano, zastonjsko. Zakaj nam bi sicer odrasli govorili, naj se učimo, da nam ne bo treba delati? So že takrat slutili, da bodo imeli delavci v naši deželici do sto šestkrat manjšo plačo kot njihovi direktorji in menedžerji? Razmerje je nenormalno, nemoralno in ponižujoče. In to gledajo, poslušajo in posnemajo otroci. Starši se pritožujejo nad otroki. Preklinjajo dan, ko so otroci zvedeli za pravice, in si želijo, da bi vedeli samo za dolžnosti. Radi bi odkrili način, da otroci ne bi jamrali, iskali bližnjic in da bi z veseljem poprijeli za delo. Poskrbeli za svoje stvari, zložili posodo v stroj, pospravili oblačila v omaro, očistili čevlje, pometali stanovanje, oprali avto, poskrbeli za hišne ljubljenčke, tudi če je namesto krave treba nahraniti samo malega morskega prašička … Ampak, niso otroci krivi, da je tako. Odrasli smo naredili ta svet takšen. Mi ustvarjamo umetno otroštvo, predvidljivo in vodeno igro, pretiran nadzor v imenu zaščite, animacije … Mi hitimo. Mi plačujemo čistilke, mehanične in žive. Mi delamo namesto otrok, da se lahko učijo. Mi skrbimo za njihovo udobje. Mi jim ne pustimo rezati z nožem. Mi razmišljamo o poklicu, ki ga bo opravljal otrok. Mi smo prepričani, da bo otrok lažje preživel, če bo imel končano fakulteto. Mi jim rečemo, da se jim ne splača delati za pet evrov na uro.

In če se vrnem na začetek, na davne čase in makadam. Mi smo imeli starše v bližini. Pokazali in dali so nam delo. Imeli pa smo tudi veliko več otroštva, kot ga imajo naši otroci. Če želimo, da bodo otroci delali, potrebujemo dve stvari. Bližino in čas. Z bližino ustvarimo odnos, večamo motivacijo in dajemo zgled. Čas pa poskrbi, da je narejeno.

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Zanimivosti / četrtek, 14. maj 2015 / 14:48

'Spomenik' (vse manjšemu) Triglavskemu ledeniku

Zgodba Triglavskega ledenika, ki nezadržno izginja, je svoje mesto našla tudi na filmskem traku, v filmu z naslovom Nekoč je bil ledenik. Gledalcem je s predstavitvijo globalnih podnebnih sprememb v s...

Objavljeno na isti dan


Kronika / sobota, 28. september 2019 / 13:00

Do varnosti z mobilnostjo

Kranj – Slovenska policija vabi, da sodelujete v tehnološkem izzivu, t. i. hackathonu Moja varnost in mobilnost, ki bo potekal 5. in 6. oktobra. Nanj skupaj z ministrstvom za javno upravo in ljublj...

Kronika / sobota, 28. september 2019 / 13:00

Dve nesreči naenkrat

Kamnik – Na Ljubljanski cesti v Kamniku sta se v ponedeljek malo pred 14. uro istočasno zgodili dve prometni nesreči. V prvi nesreči je 61-letni voznik tovornega vozila vozil na prekratki varnostni...

Kronika / sobota, 28. september 2019 / 13:00

Z goljufijo do nakita

Domžale, Škofja Loka – Domžalske policiste so v torek dopoldan opozorili na primer goljufije, ki jo je neznana ženska izvršila na območju Domžal. Storilka je na domu zamotila oškodovanko s pogovoro...

Bled / sobota, 28. september 2019 / 12:59

Za naložbe največ doslej

Blejska občina v proračunu za prihodnje leto načrtuje 16 milijonov evrov prihodkov, polovico tega denarja naj bi namenili za naložbe.

Cerklje na Gorenjskem / sobota, 28. september 2019 / 12:59

Ohranjajo spomin na rojaka

S slavnostno akademijo, recitalom, izdajo kovanca in spominskega poštnega žiga ter drugimi dogodki so v Cerkljah pospremili stoto obletnico smrti svojega rojaka, našega prvega poklicnega dramskega igr...