Delo, bližina in čas

Besedilo: Damjana Šmid
Kategorija: Nasveti / četrtek, 30. april 2015 / 00:00

V davnih časih, ko še ni bilo pomivalnega stroja in so veliki lonci umazani čakali na delovne ročice, ni nihče bral nasvetov o tem, kako naj nauči svojega otroka delati. Otroci smo bili v delo hote ali nehote vključeni in to se nam je zdelo normalno. Tako kot spuščanje na napihnjenih zračnicah po reki Sori. Kot nabiranje borovnic in klopov. Kot makadam. Kot bližina staršev nekje v hiši, na vrtu, na polju, v drvarnici. Življenje je bilo veliko bolj preprosto, povezano z naravo in z letnimi časi. Delo je bilo samoumevno. To ni bil projekt. Danes bomo pa kuhali. Naučila te bom speči potico. Preveri, če znaš pobirati krompir. Dala ti bom nagradne žetončke, če boš nesel smeti. Nismo spraševali, če se splača. Ni bilo dileme, pri kateri starosti si lahko sam odrežeš kruh, pogreješ kakav, zakuriš v peči … Noben otrok ni bil tako utrujen od šole, od krožkov in šolskih projektov, da ne bi mogel pripraviti kosila, čuvati bratov, nahraniti krav, obesiti perila. Kuhali smo pri desetih letih, pospravljali brez vnaprej določenega urnika, delali vse, kar je bilo treba, tudi če nam ni bilo všeč. Domača naloga je bila narejena brez pomoči staršev, plakatov nismo izdelovali, učbenike smo imeli štiri, od didaktičnega materiala smo imeli samo barvne ploščice za učenje likov in množic. Bili smo pravi neuki siromaki v primerjavi z današnjimi otroki. Vedno pa smo šli k bolnemu sošolcu. Peš smo hodili v šolo, spotoma učili mlajše otroke socialnih veščin in se od starejših učili traparij. Nismo bili označeni kot otroci s posebnimi potrebami, niti nadarjeni, ne hiperaktivni, ne nasilni. Nismo vedeli za vedenjske in čustvene motnje. K psihologu smo šli samo, če smo padli na glavo. Bili smo otroci, brez diagnoz, prilagoditev, nalepk in specialnih pomoči. Kako to, da smo sploh preživeli? Se izšolali in se naučili delati? Se znali dogovoriti brez posredovanja odraslih? Zrasli kljub fizičnim in psihičnim praskam? Včasih sicer malce čustveno in komunikacijsko okrnjeni, uničevalsko naravnani, z več ali manj vrednostnimi kompleksi, cepljeni proti tuberkulozi in drugačnosti.

Ampak to ni minus naše mladosti, to je lastnost našega naroda. Mogoče je lastnost naroda tudi odnos do dela. Ta se je iz znanih in neznanih razlogov sfižil, pokvaril, uničil. Mogoče tudi zato, ker je delo tako ostro razdeljeno na umazano, vredno, ničvredno, večvredno, nehvaležno, smrdljivo, nečastno, lahko, težko, fizično, umsko, dobro plačano, zastonjsko. Zakaj nam bi sicer odrasli govorili, naj se učimo, da nam ne bo treba delati? So že takrat slutili, da bodo imeli delavci v naši deželici do sto šestkrat manjšo plačo kot njihovi direktorji in menedžerji? Razmerje je nenormalno, nemoralno in ponižujoče. In to gledajo, poslušajo in posnemajo otroci. Starši se pritožujejo nad otroki. Preklinjajo dan, ko so otroci zvedeli za pravice, in si želijo, da bi vedeli samo za dolžnosti. Radi bi odkrili način, da otroci ne bi jamrali, iskali bližnjic in da bi z veseljem poprijeli za delo. Poskrbeli za svoje stvari, zložili posodo v stroj, pospravili oblačila v omaro, očistili čevlje, pometali stanovanje, oprali avto, poskrbeli za hišne ljubljenčke, tudi če je namesto krave treba nahraniti samo malega morskega prašička … Ampak, niso otroci krivi, da je tako. Odrasli smo naredili ta svet takšen. Mi ustvarjamo umetno otroštvo, predvidljivo in vodeno igro, pretiran nadzor v imenu zaščite, animacije … Mi hitimo. Mi plačujemo čistilke, mehanične in žive. Mi delamo namesto otrok, da se lahko učijo. Mi skrbimo za njihovo udobje. Mi jim ne pustimo rezati z nožem. Mi razmišljamo o poklicu, ki ga bo opravljal otrok. Mi smo prepričani, da bo otrok lažje preživel, če bo imel končano fakulteto. Mi jim rečemo, da se jim ne splača delati za pet evrov na uro.

In če se vrnem na začetek, na davne čase in makadam. Mi smo imeli starše v bližini. Pokazali in dali so nam delo. Imeli pa smo tudi veliko več otroštva, kot ga imajo naši otroci. Če želimo, da bodo otroci delali, potrebujemo dve stvari. Bližino in čas. Z bližino ustvarimo odnos, večamo motivacijo in dajemo zgled. Čas pa poskrbi, da je narejeno.