Za napake ni prostora

»Kuhanje v kuhinji MasterChef je kar napeto in zahtevno, saj smo omejeni s časom in ni prostora za napake,« pravi 30-letna udeleženka kuharskega tekmovanja Zala Šenk iz Kamnika.

Tridesetletno Kamničanko Zalo Še­nk je v kuharski šov MasterChef prijavila prijateljica, navdušena nad njenim kuhanjem. Po enem mesecu, odkar je oddaja prišla na male ekrane, je še vedno v igri za 50 tisoč evrov, čeprav sama poudarja, da od šova predvsem pričakuje, da bo s kakšno jedjo presegla samo sebe ter s tem tudi prepričala in navdušila sodnike. »Pričakujem tudi, da bom dobila nove ideje in poglede na pripravo hrane in znanje, ki ga bom z veseljem uporabljala in nadgrajevala po šovu,« pravi edina gorenjska predstavnica v MasterChefu.

Na malih ekranih je kuharsko tekmovanje prikazano kot precej napeto. Je tudi v resnici tako? »Kuhanje v kuhinji MasterChef je kar napeto in zahtevno, saj smo omejeni s časom in ni prostora za napake,« je odvrnila Zala, ki je uspešno prestala že kar nekaj izzivov. »Najbolj mi je bil pri srcu izziv, v katerem smo morali pripraviti klobaso in jo restavracijsko tudi predstaviti na svojem krožniku. Sprva sem se sicer malo ustrašila, ko sem videla, kaj bomo morali pripraviti, saj je bilo to zame prvič. A takoj naslednji trenutek sem se začela prav veseliti in sem se med samo pripravo prav zabavala. Imela sem sveže ideje, brez omejitev in obremenitev. Premišljevala sem le o okusih. Kaj bi bilo meni všeč, če bi dobila posebno klobaso. In na koncu sem pred sodnike dostavila lep in dober krožnik. Manj pri srcu pa mi je bil izziv z zrezkom T-bone. Imela sem krasno idejo, kako ga bom pripravila s svojimi sestavinami, nakar smo morali zamenjati košarico s sosedom in dobila sem malo sestavin, od teh večino takšnih, ki mi niso bile ravno všeč,« se spominja.

Zala priznava, da ji kar nekaj jedi z izzivov ni dalo spati in jih je kmalu pripravila tudi doma: »Tako sem ponovno spekla Karimovo pito, ki je bila tokrat perfektna. Tudi Almina kremšnita je na enem od izločitvenih izzivov izgledala zelo mamljivo, zato sem jo morala obvezno pripraviti in res je bila dobra. Kupila pa sem si tudi bambusov soparnik, saj je soparjena riba v njem najboljša.«

Nad kuhanjem se je začela navduševati že zelo zgodaj. »Vedno sem bila rada v kuhinji in sodelovala pri pripravi hrane. Bolj pogosto sem začela kuhati v srednji šoli. Eksperimentirati z okusi pa sem začela, ko sem dobila svojo kuhinjo. Priprava dobre in okusne hrane mi je bolj pomembna od hitrega načina prehranjevanja. Tudi sam način in izbor surovin mi postajata vedno bolj pomembna,« je pojasnila Kamničanka, ki upa, da se bo s kuhanjem nekoč ukvarjala tudi profesionalno, zaveda pa se, da bo morala svoje znanje prej še dopolniti in nadgraditi.

Zala sicer ta čas zaključuje študij krajinske arhitekture, veselijo pa jo tudi potovanja, izleti v naravo, plavanje, dobre knjige in filmi.