Šepetalec športnim otrokom

Besedilo: Miroslav Cvjetičanin
Kategorija: Rekreacija / četrtek, 9. april 2015 / 13:58

Knjiga Andreja Miklavca, v kateri šepeta na uho otrokom, ki se ukvarjajo s športom, bi morala postati obvezno čtivo za vse starše. Da, najprej za starše in potem še za otroke. A katerega otroka naj bi ta tema zanimala? Bivše športnike stalno sprašujejo, ali bodo šli otroci po njihovih stopinjah. Enaka vprašanja pač slišijo vsi, ki imajo malce drugačne poklice, se mi zdi. Otroci bivših športnikov največkrat zavijejo na neka druga pota. Malokrat sledijo staršem oziroma – bolj je bil starš uspešen, večja je možnost, da njegov otrok ne bo športnik. So pa tudi izjeme, seveda. Miklavc v knjigi opisuje vse največje napake, ki jih starši delamo pri vzgoji otroka športnika. Napiše pa tudi, kako rešiti te napake. Sam sem mnenja, da se otroci prekmalu začnejo ukvarjati s športom, vendar pa hkrati razumem športne klube, ki so odvisni od članarin, ki jih starši za svoje otroke plačujejo. Enako sem mnenja, da se starši preveč vpletajo v delo trenerjev, a hkrati spet razumem, saj so ravno starši močno vpeti v delo kluba. Starši so postali podporniki klubov na sto in en način, vendar ne na željo kluba, ampak njihovo samo. Klub jih občasno prosi za pomoč pri prevozu na tekmo, vendar se je tudi to razvilo iz želje staršev, češ mojega otroka vozim samo jaz in ne zaupam nekem mladcu trenerju, ki je komaj opravil vozniški izpit in že vozi poln kombi otrok. Manj, ko se starši vpletajo v otrokovo treniranje, dlje otroka nese v športni karieri. Otrok mora biti med sebi enakimi, sam, brez očeta in mamice, ki sta vedno poleg kot prva, druga in tretja pomoč. Otrok se mora na treningu in tekmah počutiti osvobojenega starševskega jarma. Tisti, ki pa imajo radi, da jih na tekmah in treningih gledajo starši, niso za ta šport in največkrat prvi podležejo. In kakšno vlogo naj imajo starši pri vzgoji otroka, ki se hoče ukvarjati s športom? Servisno vlogo. Kadar otrok kaj potrebuje in trener tega ne more storiti, je prvi na vrsti starš. In to je vse. Vsega drugega se izogibajte. Obstajajo pa tudi otroci, ki že zelo zgodaj pokažejo lakoto po tekmovalnosti. Takim staršem svetujem, da jih ne vpišejo takoj v šport, ampak to tekmovalnost preusmerijo v učne klopi. Naj bo najprej najboljši med učenci in potem še med športniki. Slabost novega šolskega sistema je v tem, da otroci prej kot za šolske ocene začnejo tekmovati za športne medalje. Večina jih potem svojo tekmovalno lakoto, željo po uspehu, pusti na igrišču in ne v učilnici. Prve ocene pridejo v četrtem razredu, medalje pa že v vrtcu ... V prvem razredu osnovne šole imajo otroci že sprejemne izpite v glasbeni šoli, na primer! Športniku vsak vikend pripada zmaga ali poraz ... Miklavc lepo opiše šport kot temelj za spreminjanje družbe na bolje in je zato knjiga vredna branja.