Še najbližja mi je ironija

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / / 09:16

Matjaž Zupančič: Pesmi živih mrtvecev

Predvidevam, da ste osnovni material za gradnjo besedila Pesmi živih mrtvecev našli v slovenskem parlamentu in vladi, kjer se – ne glede na to, kdo je na oblasti – trdno držijo starega pravila »če hočeš, da se nič ne naredi, ustanovi komisijo«?

»Osnovni material za vse svoje igre iščem predvsem v sebi. Stvari so v dramatiki vedno najprej osebne – res pa je, da nikoli zasebne, ko stopiš v dialog z družbo in časom, v katerem živiš. Pravim dialog, ker je to pomenljiva besedica. V njej ni skrit samo osnovni princip medčloveške komunikacije – je hkrati tudi ključna oblika, ki jo razvija in raziskuje sama dramska pisava. V ta dialog pa se umešča, prepleta in tematizira bolj ali manj vse: kritika, obračun, protest, spovednica, terapija, politična gesta – pa hkrati tudi želja, zgodba, utopija.«

Naj bralec besedilo zapušča s pesimizmom, kam gremo, ali optimizmom, da gre za črni humor?

»Če sem iskren, bi rekel, da me ne zanima ne eno ne drugo. Še najbližja mi je ironija. V ironiji se po mojem skriva neka globlja moč. Nek uvid, ki je sposoben prodreti skozi ''slepe pege'' časa ali se vsaj dvigniti nadnje. Ven iz zatohlega prostora, v katerem ni več nobene zdrave distance do česar koli. Ne vem, ampak mogoče je to osnovni pogoj, da se problematizira morbidne samoumevnosti, v katere se vedno bolj zapleta sodobna družba. In to skupaj s svojimi – tako imenovanimi – demokratičnimi političnimi standardi.«

Veljate za avtorja, ki je v svojih besedilih vselej angažiran in aktualen glede na trenutno stanje v družbi. Bi lahko rekli, da ob dejstvu, da so vaša besedila pogosto uprizarjana v tujini, na letošnjem Tednu slovenske drame bodo z Vladimirjem gostovali Izraelci, poskušate biti tudi univerzalni v globalnem svetu?

»Vaše besede sicer jemljem kot kompliment – vendar hkrati odkrito priznam, da se za tako imenovano angažiranost in aktualnost niti najmanj ne trudim. Ko omenjate tujino – za nekatere moje igre celo velja, da so bile v času nastanka povsem futuristične. Nimam nič proti, če se v tekstu prepozna neka aktualna, družbeno relevantna tema – a zame kot avtorja je vredna samo toliko, kolikor je vredna njena zgodba in način, skozi katerega je izpisana.«

V zadnjih petnajstih letih ste kar petkrat prejeli Grumovo nagrado, od leta 1998, ko ste z Vladimirjem uspeli prvič, do drame Shocking Shopping, s katero ste kipec s kovinskim peresom na kamnu ponovno odnesli pred štirimi leti. V povprečju torej vsako tretje leto, statistika je letos na vaši strani. Kaj vam pomeni ta edina nagrada v Sloveniji, namenjena avtorjem dramskih besedil?

»Slovenska dramatika je šla v svet šele v zadnjih dveh desetletjih. Tisti, ki smo začeli pisati v začetku devetdesetih, nismo imeli v tem smislu za seboj nobene tradicije, zgodovinskih referenc; poznavanje, sloves slovenske dramatike je bil neprimerljiv z recimo rusko, poljsko, nemško, angleško itd. To je dejstvo. Brali smo klasične slovenske drame, med njimi precej vrhunskih, izjemnih – a razen nas jih ni poznal nihče. Praktično nobena drama ni bila prevedena v tuje jezike, kaj šele uprizorjena. To je žalostno dejstvo. Vladimir, ki ga omenjate, je bila recimo prva slovenska drama, uprizorjena v tujem profesionalnem teatru v francoskem prevodu. Teden slovenske drame ima pri tem preboju eno ključnih vlog; s prevodi nagrajenih tekstov, internacionalizacijo festivala in dvigom splošne družbene klime v odnosu do ustvarjanja nove dramatike.«