Kriške prigode
Odlomek iz prigode Tosov bazen (3)
Na zahodni strani velikega bazena je stal skakalni stolp, na vzhodni strani pa je bil majhen, nekaj deset centimetrov globok otroški bazen. Voda v otroškem bazenu je bila zaradi majhne globine, pa tudi zaradi »injekcij« malih kopalcev, precej bolj topla od vode v velikem bazenu. Tik ob otroškem bazenu je stala betonirana strojnica s črpalko za čiščenje vode, stranišči in tušem za prhanje. Na streho strojnice se je dalo priti z zadnje strani. Vzvišena ploščad nad kopališčem je bila priljubljeno mesto za sončenje mlajših kopalcev. Na skakalni stolp kratkohlačniki nismo smeli, razen če si se že »okorajžil« skočiti vsaj s prve etaže stolpa. Sicer pa so obe ploščadi stolpa obvladovali že malo starejši najstniki in najstnice, ki so bili na drugi in vrhnji etaži tudi bolj skriti očem, ko se je vnemala kakšna poletna romantična zgodba. Magično privlačnost za nabrito kriško mularijo so seveda imele tudi lesene kabine za preoblačenje. V marsikateri deski je zaradi izpadle grče zijala kakšna luknjica za kukanje v notranjost kabine. Posebej ob sobotah in nedeljah je ob kaj veljavnih tržiških lepotičkah na Tosov bazen prihajalo tudi veliko praktikantk za medicinske sestre, ki so opravljale prakso v bolnišnici na Golniku. Te so bile seveda vedno poseben izziv za vrle kriške in okoliške fante, mlajšim pa za kukanje v kabine. Mehkih brisač iz frotirja tisti čas večinoma še nismo poznali, ampak trdo tkane. Če si jo od kakšnega razjarjenega dekleta, ki te je zalotilo pri kukanju v kabino, dobil po hrbtu z mokro trdo brisačo, je zelo bolelo. A so bila takšna boleča kaznovanja hitro pozabljena in vse se je začenjalo znova in znova.
Ko je bilo v šestdesetih letih v Križah ustanovljeno športno društvo TVD Partizan, je to pričelo poleti prirejati na Tosovem bazenu tudi plavalna tekmovanja. V plavanju so pred Križani prednjačili plavalci iz Tržiča. Sem in tja pa so se plavalnih tekmovanj udeležili tudi plavalci iz Kranja in Radovljice, kjer je plavanje imelo večjo tradicijo in dobre športne dosežke. Posebna točka plavalnih tekmovanj v Križah so bili tudi skoki s stolpa. Tudi pri skokih so prednjačili Tržičani, nekateri s sijajnimi akrobacijami z najvišje etaže stolpa. Sem in tja se jim je pridružil tudi kdo od Križanov. Mihčev Slavko, moj vrstnik, je bil še kratkohlačnik, korajžno pa je že upal skočiti na glavo z vrha stolpa in seveda vedno požel silen aplavz. Med skoke je bila vedno uvrščena tudi kakšna šaljiva zgodbica. Navadno jo je uprizarjal Janez Ahačič – Fogl iz Tržiča, izvrsten telovadec in smučar. Majhne, čokate postave, oblečen v žensko krilo in z bogatim, s travo napolnjenim modrcem se je pojavil na vrhu skakalnega stolpa, nekajkrat uprizoril grozen strah pred skokom, potem pa elegantno skočil v frfotajočem širokem krilu s salti v veliko veselje in smeh množičnega občinstva.
Plavalna tekmovanja na Tosovem bazenu so bila navadno združena z veselico po koncu tekmovanja. Prijeten hlad pod smrekami ob Tosovi gostilni ob bazenu je bil kot nalašč za tedanje veseljačenje in poletno hlajenje. Navadno so se fantovske pretepaške strasti na »auf biks« med veselico, ko se je ta prevesila že v nočni del, hudo razgrele. Tudi pri teh stvareh so za povod velikokrat poskrbele brhke praktikantke iz golniške bolnišnice, pa tudi domačinke, če se fantje niso spopadli pač – kar tako. Pri fantovskem pretepanju so »prednjačili« junaki iz Kovorja in Golnika. Križani nekoč kot dobri pretepači nis(m)o preveč sloveli - s kakšno redko izjemo sem in tja. Tosov bazen je bil lokacijsko kot nalašč za poravnavanje računov med Kovorjani in Golničani, nekakšen nevtralen teren. Nočni veselični pretep se je za marsikaterega razgretega pretepača velikokrat končal v bazenu, v oblačilu in s čevlji na nogah seveda. Sem in tja je bil vržen v bazen tudi kakšen pretepač – neplavalec. Pa v Tosovem bazenu ni nikdar nihče utonil, izdatno napil vode iz bazena pa se je marsikdo!