Dosežki niso samoumevni

Kljub nekaterim upravičenim kritikam Evropske unije je prihodnost Slovenije in drugih evropskih držav v povezovanju, je prepričan dr. Gorazd Justinek s Centra za evropsko prihodnost, ki že deset let deluje na gradu Jable.

V Loki pri Mengšu deluje Center za evropsko prihodnost, ki je svojo pot začel pred desetletjem, ko so se odprtja na gradu Jable udeležili tudi (trenutno še aktualni) generalni sekretar Združenih narodov Ban Ki Mun, takratni visoki predstavnik za zunanjo politiko Javier Solana in letos preminuli nemški politik Hans-Dietrich Genscher, ki je pomembno vlogo odigral tudi v procesu osamosvajanja Slovenije.

Namen centra, ki deluje pod okriljem Ministrstva za zunanje zadeve, je pomoč državam s področja jugovzhodne Evrope pri vključevanju v evropske integracije, izobraževanje njihovih uradnikov, mladih in vzpostavljanje pogojev za izboljšanje infrastrukture na tem področju.

»Institucije morajo delovati same od sebe in zaradi tam zaposlenih ljudi, ne glede na to, kdo jih vodi,« pravi Gorazd Justinek, direktor Centra za evropsko prihodnost. Z njim smo se pogovarjali o prvem desetletju delovanja centra, njegovem pomenu in poslanstvu ter vlogi Evropske unije (EU) v turbulentnem času, ko jo pretresajo razširjajoči se evroskepticizem, populizmi ter valovi migrantov, ki v Evropi vidijo boljši svet.

V kakšnih okoliščinah in zakaj se je pred desetletjem oblikoval Center za evropsko prihodnost?

»V tistih letih je EU med ljudmi še pomenila presežek, danes verjetno ne več. Takrat je bila Hrvaška še zelo daleč od članstva, da ne govorimo o Bosni in Hercegovini, Srbiji, Makedoniji. V procesu vključevanja Slovenije v EU se je med tistimi, ki so se hodili pogajat v Bruselj, nakopičilo ogromno znanja in izkušenj. Škoda bi jih bilo zavreči in porodila se je ideja o ustanovitvi centra, ki bo pomagal državam na Balkanu pri vključevanju v evropske integracije, saj ima od tega dolgoročno koristi tudi Slovenija.«

Na kakšen način državam na Balkanu pomagate v Centru za evropsko prihodnost?

»Naš center je izvajalec uradne razvojne pomoči. Vsaka od razvitejših držav nameni del sredstev za manj razvite. Nekaj tega denarja gre tudi za projekte, ki se jih lotevamo mi. Naša vloga je predvsem v prenašanju znanja in usposabljanju ter izobraževanju pristojnih.

Vsi takšni projekti se izvedejo izključno na osnovi prošenj države prejemnice. Na primer: med poplavami v Srbiji so se pristojni obrnili na nas z željo po vzpostavitvi sistema civilne zaščite. To je eden izmed sistemov, ki pri nas res dobro deluje. Za nas je samoumevno, da ima vsaka vas prostovoljno gasilsko društvo, ki deluje mikrolokalno. V Srbiji in še marsikje drugje tega nimajo. Pomembno je, da dobre prakse iz svojega okolja poskušamo vzpostaviti tudi drugod.

Drugi primer je iz podjetništva. Vsako leto organiziramo natečaj start-up poslovne ideje v Bosni in Hercegovini. Dvajset najboljših ekip pripeljemo v Maribor na največjo start-up konferenco v regiji – konferenco Podim. Prvo leto smo sodelovali z britanskim veleposlaništvom, ki je angažiralo Richarda Bransona, ustanovitelja podjetja Virgin, ki je k nam poslal svojega sodelavca, ki je nagovoril mlade podjetnike ter jim predstavil, kako je mogoče z dobro idejo uspeti 'iz garaže'. Lani smo ta projekt razširili še na Kosovo. Maja so bili ponovno v Sloveniji, ena izmed ekip je nato že junija imela razgovor v Londonu, julija pa so že dobili prvo investicijo v vrednosti nekaj sto tisoč evrov. Zakaj je to dobro za Slovenijo? Verjemite, da fantje, ki so prišli do uspeha skozi Slovenijo, tega ne bodo pozabili. Tudi na Kosovu in v Bosni in Hercegovini imajo dobre poslovne ideje, iz katerih lahko nastanejo uspešna podjetja.

To je smisel našega centra. Včasih kdo vpraša, kaj imamo od tega, da na Kosovu pomagamo graditi vrtec, čistilno napravo, pomagamo osveščati o ločevanju odpadkov. A svet danes je vse bolj povezan. Napredek regije, v katero smo vpeti, pomeni tudi napredek za Slovenijo.«

Nove širitve Evropske unije ni na vidiku. Obstaja možnost, da kljub temu pride do povezovanja teh držav izven Evropske unije?

»Bojim se, da med državami v regiji ni kakšne velike težnje po medsebojnem povezovanju. Spomnite se le nedavnih izjav opozicijskega voditelja na Hrvaškem, kaj si misli o Bosni in Hercegovini in Srbiji. Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje slišal tako ostre besede, čeprav je bilo predvolilno obdobje. Mislim, da je dolgoročno edini instrument za povezovanje prek EU. Drugih možnosti povezovanja izven tega ne vidim. Če v prihodnje ne bo prišlo do nove širitve na Balkan, potem bo treba sprejeti nekakšen paket rešitev, tako kot se bo očitno sčasoma oblikoval za Veliko Britanijo, ki je izstopila. Evropske države se v unijo vključujejo na različnih ravneh, konec koncev je tudi Švica del evropskih integracij, pa ni članica EU. Ne vem, zakaj ne bi neke sistemske rešitve našli tudi za balkanske države.«

Kakšen odnos pa imajo v teh državah do Evropske unije?

»Na Kosovu ali denimo v Bosni in Hercegovini so ljudje prepričani, da je prihodnost znotraj evropskih povezav in za to so pripravljeni tudi marsikaj spremeniti. Pri nas se je to v letih po vključitvi precej spremenilo. Velikokrat jemljemo stvari za samoumevne in vidimo zgolj slabe plati članstva, spregledamo pa mnoge pozitivne. Pozabljamo, da EU ni cilj, temveč zgolj sredstvo za dosego tega cilja.«

Razočaranje nad Evropsko unijo se razrašča v številnih državah, nedavno so se Britanci odločili za izstop iz povezave. V čem vi vidite pomen Evropske unije?

»Spomnim se, da je bilo leta 2012, ko je EU dobila Nobelovo nagrado za mir, slišati kar nekaj kritik. A dejstvo je, da so bile evropske države skozi celotno zgodovino vsakih nekaj let v konfliktih. Od leta 1945 pa med državami članicami ni bilo vojne. EU je bila ustanovljena po drugi svetovni vojni, da bi zagotovila mir, kar ji je nedvomno uspelo in že to je izjemen dosežek. Seveda so bile storjene napake, denimo ob razpadu Jugoslavije, ko EU ni znala odreagirati.

EU se mnogokrat prepočasi odziva na spremembe. Tako je bilo tudi ob nastopu gospodarske krize, podobno togo se odziva tudi na tokove migrantov, ki prestopajo meje unije. Ni pošteno, da bremena težave ne porazdeliš med članice in vse prepustiš denimo relativno majhni Makedoniji, ki je kandidatka že več let, njen vstop pa po drugi strani zavira država članica, Grčija, ki pa svojih obvez nedvomno ne izpolnjuje. Glede tega bo treba najti rešitev čim prej. Žica ali ograja težavo reši za pol leta. Dolgoročno pa je treba odpravljati probleme teh ljudi v njihovih domovinah in vzpostaviti pogoje, da bodo tam lahko normalno živeli. In mi to s svojimi projekti počnemo.«

Tudi te problematike izkoriščajo nekateri politiki, ki s populizmi nagovarjajo volivce.

»Za argument si je treba vzeti čas. Tu je odgovornost tudi na medijih, da ustvarjajo kvalitetne vsebine. A danes se prodajajo udarne izjave, vsebina pa nikogar več ne zanima. Vse bolj se odmikamo od sredinskih, zmernih političnih usmeritev. Gradimo na populizmih, tako levih kot desnih, ki imajo odgovor na vsa vprašanja vedno pri roki. Takšne skrajnosti me skrbijo. Potrebujemo zavedanje, da so skrajne pozicije tudi ob podpori ljudi v preteklosti pripeljale do vojn. Ne pozabimo, da je tudi Hitler zmagal na volitvah.«

Kako prepričati ljudi, da je prihodnost v povezovanju?

»Moti me lenost. Ne poznamo osnovnih zadev o svoji državi, uniji, kaj šele, kakšno vlogo imata Evropska komisija, Evropski parlament itd. To me skrbi. Nihče se ne pogovarja o dejstvih, kaj vse je EU dobrega storila. Vsak vidi le, da je bila kava včasih sto tolarjev, z uvedbo evra pa je poskočila za sto odstotkov. Koliko pa so denimo privarčevala podjetja zaradi enotne valute, valutnih tveganj, zavarovanj, odprtih meja? Živimo v prepričanju, da je vse, kar smo v zadnjih šestdesetih letih storili, samoumevno. Pa ni. Ni samoumevno, da lahko prepotuješ tisoče kilometrov in se ti ni treba ustavljati na carinah, menjavati valut. Danes se je na Šentilju spet treba ustaviti in pokazati dokumente, kot nekoč v času nekdanje Jugoslavije. Dosežki EU in unija sama po sebi niso nekaj samoumevnega. In če se mi, Evropejci, ne bomo bojevali zanjo, se ne bo nihče drug.

Ne vem, kje bo Evropa čez nekaj let, a če bo Brexitu sledil še kakšen izstop, lahko unija propade. Vendar, kaj pa je opcija B? Da na meje postavimo vojake in policiste in se vsaka država ponovno izolira kot v času hladne vojne?

Osebno še vedno trdno verjamem v evropsko idejo. EU pa je nekakšen približek te ideje. V marsičem je slaba, a imamo priložnost, da jo soustvarjamo in izboljšujemo.«