Kuharice so ta svet

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / četrtek, 26. marec 2015 / 09:16

Simona Semenič: sedem kuharic, štirje soldati in tri sofije

Drama obsoja vojno, konformizem in eliminacijo ljudi, ki s svojo akcijo izstopajo iz povprečja, je v obrazložitvi k nominaciji zapisala strokovna žirija. Kaj je bil pri pisanju dramskega besedila vaš središčni izziv pri pisanju?

»Dramsko besedilo mi je naročila Barbara Hieng Samobor iz Mestnega gledališča, kjer bo tekst tudi uprizorjen. Želela je, da pišem o Sofii Scholl, to je bila nekje začetna točka pisanja. Potem sem okoli tega zgradila še druge like. Čeprav na koncu mislim, da so kuharice bistvene, kuharice so ta svet, v katerem živim, ali pa, če hočete, kuharice so večina, s katero živim oziroma imam občutek, da so večina, s katero živim. Kako v tej konformistični sredini, med ljudmi brez poguma, brez lastnega mnenja, brez sposobnosti presoje in tudi empatije in še mnogo česa biti in bivati? To se sprašujem, s tem se ukvarjam v drami. In ne nazadnje sem taka tudi sama. Moja prijateljica je prebrala dramo in izpostavila eno od kuharic kot moj alter ego. O ne, draga moja, sem rekla, one so vse moj alter ego, vse one so jaz, jaz sem ta dolgocajtna in jaz sem ta nergava in jaz sem ta zamišljena in ta debela in ta fina in ta pedantna in ta jeznorita.«

Če je sedem kuharic in štirje soldati izmišljeni liki, so tri sofije resnične zgodovinske osebnosti. Kako ste prepletali zgodbo med njimi, so sofije vendarle tri osrednje osebnosti drame?

»Ja, seveda so sofije osrednji liki, že zaradi tega, ker izstopajo iz postanega, da ne rečem gnilega, povprečja. Sofije so žive, njihova misel ni lena, imajo upanje, imajo vero, ljubezen do stvari, ki jih počnejo, verjamejo, da je lahko svet boljši, kar je danes razumljeno kot lastnost naivnežev ali pa večnih otrok, vsekakor se to razume kot neko slabo lastnost. Samo sofije ne morejo preživeti, kajne. Sofija mora na neki točki poprijeti za kuhalnico.«

Besedilo ima tudi svojo zvočno podobo, ki je zelo izrazita. Kakšno odrsko uprizoritev bi si želeli, najbrž zelo »neklasično«?

»Ne. Nimam kakih preferenc glede odrske uprizoritve. Kuhalnico držim v rokah trikrat na dan. Bistveno je, da imam kaj dati v lonec, se pravi, honorar. Uprizoritev je pa v božjih rokah.«

Ste ena od treh prejemnic Grumove nagrade v njeni petintridesetletni zgodovini. Doslej ste jo prejeli dvakrat. Menite, da je končno napočil čas za prodor dramatičark, ali se v tem vprašanju vračava k vaši nominirani drami?

»Ne. Mislim, da je tako kot zmeraj čas za dobre dramske tekste, da pa ne sme biti pomembno, katerega spola je oseba, ki piše. Je pa res, da smo ženske premalo pogumne, kar niti ni čudno glede na nespodbudno okolje, v katerem delujemo. Čeprav so na primer v večini teatrov direktorice, je še zmeraj mnogo premalo režiserk in – ja, seveda, dramatičark.«