»Sedaj vidim, da je najlepša«

Besedilo: Maja Bertoncelj
Kategorija: GG Plus / petek, 20. marec 2015 / 09:21

Janeza Goriška ni prav nič skrbelo, ko se je po prenovljeni letalnici, ki jo je skonstruiral, v globino pognal prvi skakalec.

V sredo po preizkusu prenovljene planiške letalnice sva z Janezom Goriškom sedela na soncu ob izteku in se pogovarjala o njej – kot pravi, o najlepši letalnici na svetu. Planiško velikanko, ki je bila zgrajena leta 1969, je projektiral skupaj z bratom Ladom. Letalnica bratov Gorišek pa je letos zasijala obnovljena. Velik delež pri prenovi, ki bo skupaj vredna dobre štiri milijone evrov, ima prav Janez Gorišek, ki dela skupaj s sinom Sebastjanom. Svoje znanje sta vgradila tudi v letalnici v Vikersundu in na Kulmu. »Zanimivo je, da me danes ni skrbelo. Je pa v pričakovanju tega, kaj bo, vedno prisotnega malo adrenalina. Bil sem zelo vesel, ker sem videl tako sproščene, lepe polete. To je dosežek, ki ga res nisem pričakoval, da se bo tako lepo letelo, da bodo fantje tako lepo pristajali in da lahko zelo daleč skočijo, skoraj 230 m. To me je res veselilo in sem ponosen,« je 81-letni Janez Gorišek pokomentiral uvodne polete.

V teh dneh pogosto odgovarja na vprašanja o tem, kako daleč se da skočiti. »Čez mero ne moreš. Ko je lonec poln, gre čez. Da je še varno, se da trenutno skočiti 250, 255 metrov, lahko tudi kakšen meter več. Dosti več pa ne, ker potem je za tekmovalce že tvegano. Tukaj tudi žirija pazi, da ne gre predaleč. Dosegli smo tisto, kar smo načrtovali. Vse tri letalnice, v Planici, Kulmu in Vikersundu, bodo sedaj morale malce počivati in čakati na nadaljevanje, da bo FIS-a naredila korak naprej. Mi vedno razmišljamo naprej. Tristo metrov bo mogoče skočiti, a za to potrebujemo čas. Rasti je treba skladno in z varnostjo. Če je postopnost, varnost, se fantje dobro počutijo. Ne smeš biti kaskader. Hočemo imeti varne skoke, da je tako kot šola: počutiš se varnega, narediti jo pa moraš,« je z mislimi usmerjen v prihodnost. S skakalnicami se je začel spoznavati kot skakalec: »Takrat smo jih sami pripravljali. Sami smo jih poteptali. To je bila osnova in to sem vedno rad delal, da sem se potem pri skoku počutil varnega. Po skakalnih letih so prišla konstruktorska. »To je bilo, ko sem končal gradbeno fakulteto. K sodelovanju me je povabil Bloudkov sodelavec Stano Pelan. Ker je dejal, da vse zanima le denar, je želel dobiti nekoga, ki ne bi preveč zaračunal. Svoje znanje je v zadnjem obdobju prenašal na sina Sebastjana. »On je rasel s Planico. Osnov skokov in skakalnice se je naučil kot skakalec. Hodil je z mano. Vse faze je moral dati skoz. In potem je začel ustvarjati. Na novo je urejal radius. Kot geometer je to razumel in razvijal po občutku. Radius smo postopno dvignili. S tem sva začela graditi nov način razumevanja skokov in doskokov,« je dejal in slikovito opisal spremembe na letalnici: »To je tako kot harmonika. Elementi skakalnice ostajajo isti, a vsak je večji.« O sodelovanju z očetom je nekaj besed povedal še Sebastjan Gorišek, ki z njim projektira zadnjih petnajst let: »To je del mojega življenja in imam srečo, da imam takšnega očeta. Začel sem tako, da je on naredil načrte, jaz pa sem jih prenesel v naravo v snegu. Vse nove profile v snegu sva testirala do leta 2007, ko smo planiško velikanko prenovili, jo morali narediti v merilu zaradi pravil FIS. Tudi na osnovi teh testov profilov v snegu je potem FIS s predlogi tudi drugih nekako dovolila povišanje s 130 na 135 m višinske razlike med odskočnim mostom in najnižjo točko doskočišča. Zanimivo je, da je letalnica že takrat, ko je bila zgrajena, imela višinsko razliko od vrha naleta do najnižje točke doskočišča 200 metrov, in še vedno delujemo v tem.«